Izhod

Včasih pride tako, da nam energije, Vesolje, karkoli in kakorkoli želite to imenovati, pokažejo, da se je potrebno ustaviti… Ja, dolgo tudi sama nisem verjela v te stvari… Povedano po pravici, sem bila z višjimi silami dolgo skregana… Vzgojena sem bila v krščanski veri, imam vse zakramente in redno sem hodila k maši in verouku, po lastnih željah, dolgo pela tudi v cerkvenem pevskem zboru. A stvari, ki so mi bile predstavljene, so mi bile malo popačene in skozi življenje, mi marsikatere stvari niso bile fer… mogoče se kdaj stvari niso razpletle tako kot sem si želela ali predstavljala… Mogoče kakih dogodkov preprosto nisem razumela zakaj se dogajajo. Če si dober… Dobro naj bi se z dobrim vračalo… A ni vedno tako, življenje ima svoje poti in smeri in včasih nam postavlja izzive… A jaz sem imela dovolj teh izzivov… Večkrat sem si želela umreti, da me ne bi več bilo… Preprosto je bila bolečina pregloboko in nisem se znala soočiti z njo… In ja, te misli so me, kar nekajkrat doletele že, ko sem postala mama. Preprosto nisem več znala najti vere v življenje, karkoli sem naredila, kakorkoli sem si stvari obračala, delala na sebi, poskušala nekaj narediti za sebe, ustvariti dodatni prihodek, karkoli.. Vse se je nekje ali na začetku ali pa na pol poti ustavilo… Marsikdo bi rekel, da sem obupala prehitro, da nisem dovolj vztrajala, da nisem držala konsistence, da nisem imela SVOJEGA ZAKAJ… Samo svoj ZAKAJ moraš najti in gre…

A včasih moraš pozdraviti preteklost, da lahko greš dalje, najti vero in zaupanje vase… Verjeti v ljubezen… V dobro… Najti voljo… Odkriti kaj želiš… In ni važno koliko si star…

Človek bi pričakoval, da pri 33ih letih pa že veš kaj bi počela do konca življenja oziroma, da to dejansko že delaš… A sem ugotovila, da smisel življenja ni, da veš vse v naprej in točno veš potek svojega življenja… Ampak, da je včasih potrebno tudi preizkusiti različne stvari, da odkriješ kaj je tisto kar ti res leži…. Ali pa se malo izgubiš vmes pa se ponovno najdeš ali pa se z leti tudi spremeniš in spremenijo se tudi tvoje želje, kar ni nič narobe…

Tako kot, ko postanemo mame, se naše prioritete spremenijo in to ni nič slabega, problem je edino, ko damo vse – otroka, moža, celo družino pred sabo in vedno poskrbimo za vse, nase pa pozabimo… In točno to se je meni zgodilo, pri prvem otroku, no ja in pri drugem… Pa sej jaz tista, ki opozarjam na to.. A bodimo iskreni po navadi smo glasni zato, da bi sami sebe slišali in ne toliko za to, da bi nas drugi poslušali.

Včasih naše notranje bitje vpije pa ga ne slišimo in potem kolegici razlagamo, da naj si vzame čas za počitek in naj se malo sprosti, poskrbi za sebe… Takrat bi bilo dobro, da bi tudi same upoštevale ta nasvet…  

Ko sem  se pisala za letni dopust sem si rekla, prve dva tedna v septembru… Mali gre prvič v vrtec, ta več je letos pruček in da bo prehod lažji, bo mami ta dva tedna na dopustu… Popoldne pa bomo lahko šli na kake izlete, v toplice, mogoče za vikend celo na morje, da jima prehod malo olajšamo… A… Vesolje je imelo druge plane… Na začetku prvega tedna je ati domov prinesel svetovno znani virus… In tako sem po treh dneh dopusta prešla na bolniško…

Imela sem težjo obliko s pljučnico kot posledico… Tako da namesto 10 dni, sem bila v karanteni kar 20 dni… Vsega skupaj je bilo 1 mesec in pol, da sem vsaj približno prišla nazaj v svojo staro energijo… Čeprav sem imela vmes ene 3 dni, ko mi je bilo potrebno govoriti, da naj diham in da je bil vsak premik okrepljen s kašljem in da je bil izlet do wc – ja kot, da bi tekla maraton… Je bilo najhuje tisto, kar se mi je pletlo po glavi… In nemoč, ker sama nisem zmogla nič skuhat, poskrbeti za otroke, it v trgovino… Odvisna sem bila od drugih in od sedaj naprej bom zelo dobro premislila komu bom pomagala in namenila svoj prosti čas… Sem mnenja, da če ne bi bila fizično in psihično utrujena že od prej, da se tale bolezen, ne bi zgodila v tako težki obliki… A se je. In po eni strani sem hvaležna, ker sem imela ogromno časa, da sem premislila o vseh mojih preteklih dogodkih življenja, sedanjih in kam si želim, da bi šla v prihodnost… Da je čas, da neham prositi kdaj bom šla iz tega sveta in da poskušam čas tu kar najbolj izkoristit…

Drugače mi ni težko preživljati časa sama s sabo in svojimi mislimi, v bistvo sem prav rada sama s sabo, takrat pridem bolj do izraza, a saj vemo, mama je bolj malo sama. Tokrat sem se borila še s svojimi demoni, zakaj glih jaz, saj pazim nase, naredila sem ogromno za sebe, v zadnjih dveh letih sem ogromno spremenila, predelala kar nekaj blokad, travm iz preteklosti, se soočila s svojimi demoni… a očitno še ne dovolj. In takole v okrevanju, sem prebrala še več knjig kot po navadi in podrobno razčlenila sebe in svoje obnašanje… Jaz se opravičujem, če se vam od sedaj naprej zdelo, da preveč govorim o višjih silah, intuiciji, ljubezni… A to je nekaj s čimer bi morala začeti, že v skupini OOTBM in vem, da mogoče marsikateri ne bo všeč, a nič za to, vsak ima pravico do svojega mnenja in kako se sam sooča s svojimi izzivi, a mogoče moje izkušnje, borbe in to kar sem se naučila, kateri pomaga in to je vse kar si želim… Zato, ne mi zamerit, če bo sedaj vse bolj Vesoljsko… He he he

Tokrat si sposodim naslov iz komada od Pink – The Great Escape… Ni še moj čas pa čeprav sem tudi sama rekorderka v begu… A ravno te rane, bolečina in želja po tem, da povem svojo zgodbo, je tisto, kar me drži pokonci in 1x je potrebno nehat bežat in se preprosto soočit…

Brez komentarjev

Objavi komentar

18
Avg 2022

No Results Found

The page you requested could not be found. Try refining your search, or use the navigation above to locate the post.

16. 08. 2022

Moja želja

Moja želja je, da se nikoli nobena ženska več ne bi počutila manjvredno. Vem, da je za marsikatero žensko to nekaj čudnega, vem, da določene s tem nimate težav ali pa jih mogoče ne vidite, ker...