Ko izbereš boj in ne beg

22. oktobra 2022

Moj prejšnji zapis in nadaljevanje…

Tokrat bi rada spregovorila o poporodnem obdobju, poporodni depresiji in depresiji na sploh…

Znake bom opisala skozi lastno zgodbo, čeprav enega najbolj pomembnih opisujem v svojem prejšnjem zapisu – brezup…

Nekateri znaki so dokaj pogostejši in v ang jim pravijo baby blues, nekak to obdobje takoj po porodu, ki naj bi trajalo največ kak mesec… Se pa rado zgodi, da so to tudi znaki poporodne depresije oz predznaki…

Pri meni je vse prišlo z zamikom, zato ne bi rekla da je prav poporodna depresija, ampak pač depresija, ki ja, se je začela kazati, takoj po porodu s temi dobrimi znaki, ki jim nisem predpisovala pomena, poglobila pa se je z mojim odhodom v službo ali pač nekje pol letim zamikom…

Nisem se zavedala, da ko se zapiram vase in ko sem dejansko odrinila vse ljudi od sebe, ko mi je bilo neprijetno se družit z ljudmi, ko pač preprosto nisem želela biti drugje kot doma, da je to del poporodne depresije pač govorila sem si, da sem izgubila samozavest, ker mi je bilo res kruto priti v svet mamic na socialnem omrežju in naleteti na kup obsojanja in ocenjevanja kaj je prav in kaj ne. Počutila sem se kot da res nimam pojma kako biti mama. Mislim, da je vsaka kaj takšnega že doživela, sploh, če je kmalu po rojstvu otroka prišla v svet mamic na socialnih omrežij. Pa tudi drugače se mi zdi, da so ene ko hodeča enciklopedija, ki vse dela prav ali pa so vse zataknjene v pogovore kater voziček je najnovejši in s tem kao najboljši, kateri avtosedež, ne vem kaki pripomočki vse za gretje steklenice in sterilizacijo flašk, parni kuhalniki in svašta…

Saj super, da so na voljo te zadeve, da mogoče kateri mamici res olajšajo marsikaj, ampak moj vidik je, da pač nekatere kupijo stvari, ker so po zadnji modi, ker je ena od influensark objavila, ker je imela kaka od znanih to in to firmo…

Ja mogoče bo komu zvenela, da obsojam, ampak gre samo za moje razmišljanje – pač jaz sem na simpl naštimana, na izi, na lahkotne stvari. Za oba otroka sem imela rabljen voziček in res smo uporabljali voziček samo do takrat ko sta shodila… Pomembno mi je bilo, da je bil enostaven za sestavit in enostaven za dat v avto in iz avta (res, da nisem imela izzivov s prostorom) in da je čimbolj prostoren za njiju. Gledala sem tako, da so bili nastavki za lupinico, da če bi želela košaro (pri prvem je nisem potrebovala, uporabljala sem kar športni del, ker se je čisto polegel, no pri drugem oboje, a dejstvo je da niti to ne dolgo pa tudi lupinice, saj smo kmalu zamenjal za avtosedež od 0, meni osebno je bil bolj varen občutek, seveda obrnjen v kontra smer…) pa da ni bil ravno ena leva znamka oz kake znamke vozičkov so imele res slabo podložene vozičke… Napihljiva kolesa in amortizerji, bolj športen model pač, primerno našemu terenu… Voziček za kasneje – marela, znamke Freeon, zdržala je oba… Ko pa sta shodila, sta hodila in še vedno hodita – ta več že v fazi stokanja in jamranja, kar se pa malega tiče pa tečem za njim… In to je to… Pač lahko rečem le hvala bogu, samo v končni fazi je vse odvisno kako mamice kompliciramo – nikoli se mi ni starejši obešal na voziček, težil da ga je potrebno nesti, preprosto ni temu posvečal pozornosti, druga pa je zgodba z babicami… Še en dokaz več, da čisto odvisno kako si zamislimo oz kolko sami kompliciramo… That easy…

Enako je pri uspavanju, rutini, prehrani… In ja otroci so različni, starejšemu rutina sede, mlajši pa je free spirit, ne prideš skozi… In jaz nisem za siljenje otroka, izjokavanje, praktično bi rekla mučenje, da ga pustiš, da joka in se sam uspava in ne vem kaj še… In ja, ta večega sem odložila, prebrala zgodbico, zapela pesmico ali ga nosla oz bila ob njem, če je to potreboval, a največkrat si ga odložil in je zaspal in tudi sedaj, gre zvečer ob določeni uri v posteljo in zaspi…

Mlajši pa je eksplozivna bombica. Ko si nekaj zamisli ga ne premakneš… In tako še sedaj zvečerne rutine nimamo oz njegova večerna rutina je biti na kavču, gledati risanke z atijem ali z mano, dokler ne zaspi, včasih se še stisne ali pa se skupaj cartava v postelji in potem zaspi in šele na to ga odnesemo v njegovo posteljo. Ker vzpostavljanje rutine in uspavanje v posteljici oz sobi ni šlo… Pri njemu smo dali skozi tudi nočne groze – ko se ti otrok v spanju dere ali pa te celo gleda in te ne prepozna, ne pusti ti, da ga primeš, ne veš kako bi ga potolažil – edina rešitev, ki sem jo našla je bila, da sem ga nekak vzela v naročje, čeprav je bilo otepanje in jokanje, ga odnesla v dnevno na blago svetlobo, vklopila youtube in mu predvajala glasbo – Pink je še najbolj pomagala…

Prehrana pri prvem je bila po knjigi, uvajanje po smernicah, jedel je vse… Pri mlajšemu refluks – problemi že z dojenjem in AM, kar smo kmalu rešili, ampak gosta hrana pa… Po nekaj izbljuvanih kašicah sem prešla na metodo BLW. In to je bilo to… Še vedno ne mara riža in meso je tako tako, kmalu je tudi pobral navade starejšega glede prehrane. Tudi kar se tiče pribora in uporabe kozarcev, smo pač že vsi enakovredni – stekleni kozarci, krožniki za odrasle, prav tako jedilni pribor.

Bolj pomembno kot to, katere knjige preberemo mamice pred porodom, kako naredimo plan, da bomo vzgajale naše otroke, kaj bo jedel (dandanes je predvsem dilema s prehrano, kot je junk food in pa sladkarije pa sokovi, itd.), je predvsem pomembno, da me in pač tudi partner ker v končni fazi smo družina, že pred prihodom otroka uvedemo življenjski stil, ki ga želimo tudi za svojega otroka in potem otroku ni potrebe po razlaganju čokolade pa ne smeš ali pa bombonov ali čipsa ali karkšnekoli druge hrane, ki je ne odobravate, ker jo v vašem domu ne bo, ker bo videl kaj mami in ati jesta in bo temu sledil – ne moremo pričakovat, da če bomo mi sami jedli fast food, da bo otrok pa žveču brokoli ali pa cvetačo – ne gre tak…

Podobno je pri obnašanju, izražanju čustev, odnosu do drugih, itd… Ob tem, da se vseeno potrebno zavedati, da je otrok vseeno tudi samo svoj in da je tudi on človek, samo v manjši obliki, s svojimi čustvi, s svojimi odzivi, s svojimi nekimi informacijami, ki jih je prinesel s sabo… In, da če je nam nekaj nesmiselno in otročje, je za njega enako kot za odraslega dilema kako pokriti kredit…

Če že nisem najbolje obvladala sebe, svojih čustev in svojih hormonov, sem pa vedno zelo dobro uporabljala intuicijo glede otrok. Kaj tisti moment potrebuje od mene, kako biti sočutna, kako se postaviti v njegovo kožo, mogoče tudi za to, ker sama nisem imela take opore in podpore v svojem otroštvu. In včasih si rečemo, nočem biti kot moja mama, a če nismo dovolj pozorni, postanemo točno to.

V določenih trenutkih, sem res obvladala situacijo boljše oz tako kot bi si želela, da bi bila jaz podprta v svojem otroštvu, a ostanki mamine vzgoje in njene določene navade, so bile vseeno del mene. Se žrtvovati za družino, otroke, biti za vse sama (čeprav zdaj vidim, da je bilo to pri meni bolj zvabljanje občutka krivde ne dejansko stanje), a ker jaz drugega nisem poznala, sem res mislila, da moram biti za vse sama in ker mi ni šlo in sem se čutila preobremenjeno, sem večkrat eksplodirala, imela občutek da sem nesposobna in da sem slaba mama (kar so mimo grede tudi znaki poporodne depresije).

Zakaj sem sploh tukaj, če sem popolnoma nesposobna, a bi jim blo boljše brez mene? Iskala sem potrditve in rešitve in tolažbo v hrani in tolažbo v tv-ju in utapljala jezo v igricah na telefonu… Nisem se želela soočiti s stanjem, ki je bil pred mano…

Po drugem porodu, sem sicer držala svojo rutino, ki sem jo ustvarila 3 leta po rojstvu Anžeta – telovadba, sprehod, zgodnje vstajanje, pranje možganov s pozitivo… Ni da ni.. Ustvarla OutOfTheBOxMamo ravno za to, da podprem mamice… Pa sem se ponovno sesula…    

Zavedam se, da na momente znam biti zelo obsujojoča… Lahko si edino predstavljate kakšna sem potem do sebe… Ker kdor sodi druge, sodi tudi sebe… Ponavadi še 1x huje kot druge…

Brez komentarjev

Objavi komentar

22. 10. 2022

Najslabša mama na svetu?

Jaz in moja malenkost imava težave s tem, da zelo rade prevzemamo vso krivdo tega sveta nase... In seveda, če jo že tako rada sprejmem, jo seveda tudi velikokrat dobim servirano... Sreča v...

18. 08. 2022

Izhod

Včasih pride tako, da nam energije, Vesolje, karkoli in kakorkoli želite to imenovati, pokažejo, da se je potrebno ustaviti… Ja, dolgo tudi sama nisem verjela v te stvari… Povedano po pravici,...

16. 08. 2022

Moja želja

Moja želja je, da se nikoli nobena ženska več ne bi počutila manjvredno. Vem, da je za marsikatero žensko to nekaj čudnega, vem, da določene s tem nimate težav ali pa jih mogoče ne vidite, ker...