Najslabša mama na svetu?

22. oktobra 2022

Jaz in moja malenkost imava težave s tem, da zelo rade prevzemamo vso krivdo tega sveta nase… In seveda, če jo že tako rada sprejmem, jo seveda tudi velikokrat dobim servirano…

Sreča v nesreči pa je ta, da že kar nekaj časa delam na sebi, ob tem pa raste zmožnost, da se lahko že sama ocenim ali je nekaj moje za predelati ali se tu zadaj skriva kaj drugega… Nekak pa sem se naučila, da svoje negativno razmišljanje nadvladam, svoje nesigurnosti odženem…

Ampak starejši sine je lansko leto začel z osnovno šolo. Zaradi ukrepov, ki so v letu 2021 še vladali, sem ga 3 mesce imela doma, saj je sam izrazil željo, da se ne bi testirati, nisem takšna, da bi ga silila, če pa bi ga samo odepljala v šolo pa bi ga dejansko porinila v stres. Tega pa za njega ne želim. Ja, ja vem, vsi smo to preživeli, vsi smo to dali čez… Bla bla bla… NE…

Potem ono leto, ko je bil še zadnje leto v vrtcu, je bil doma, ker so ponovno bili ukrepi – če je eden od staršev doma, vrtec otroku ne pripada, jaz sem bila na porodniški. Tudi to je bilo zame kar izziv, kar na 1x smo bili vsi doma. Kar me je pripeljalo do izgorelosti.

To sta bila mojedva izgovora oziroma dejstva na katera sem navezala svojo krivdo in pa moja nesposobnost, da ne znam očitno naučiti svojega otroka osnovnih zadev – kot je npr. branje.

Začelo se je lansko leto, z branjem. Vaš otrok ne napreduje, potrebuje dodatno pomoč. Doma vadite. Ok. Učiteljica je posodila tudi pripomočke, ki so jih uporabljali v šoli, sama sem kupila magnetne črke od Učil. Vsi smo delali na tem, da bi Anže osvojil branje, tudi babice. Tudi s knjigo Juhej, že berem. Vse. Vadila sva pisanje, narek… Nisva se premaknila, nisva dohitela njegovih sošolcev, vseeno smo premagali 1. razred… Pri matematiki mu namreč gre odlično.

Njegov neuspeh, sem vzela tudi kot svoj neuspeh. Počutila sem se nemočno. Ne znam pomagati svojemu otroku. Na momente sem bila jezna, nepotrpežljiva, ja tudi vpila sem. Vem, lastnega otroka sem prestrašila, naredila sem ga nesigurnega, tudi sam se je že spraševal kaj je narobe z njim. Dobil je odpor do šole in do učenja, do vaje. Vsakič, ko sva pripravila do tega, da vadiva, je bil najprej 1 uro jok. Začel je skrivati zvezke in delovne zvezke pred mano. Oziroma jih je puščal v šoli. In jaz sem bila mišljenja, ok, če pač jih ima v šoli to pomeni, da vse naredi sprotno, mogoče pa mu je le steklo. Doma sva vseeno vadila. En mesec in pol je potrebovala njegova učiteljica, da me je kontaktirala. Ko sem končno prišla do njegovih zvezkov in delovnih zvezkov, sem videla zapise kot so – še vedno ni domače naloge, tu ni zapisa o zgodbi _____, v 30ih min rešil samo dve nalogi, popravke od nareka, itd… Otrok je drugi razred. Pričakovala bi alarm od učiteljice po dveh, treh tednih. Ne pa enemu mesecu in pol.

Če mi nekdo reče, da moj otrok malo zaostaja od ostalih, da mu manjka še čisto malo da osvoji tisto, kar naj bi v drugem razredu znali, je to zame znak, da pač potrebuje malo več vaje in nič drugega, midva sva pa imela doma še eno šolo. In še 1x – nikamor se nisva premaknila, pridelala sva samo odpor do šole.

Večkrat sem ga spraševala kako vidi črke, če jih lepo vidi ali se mešajo, ali veste kako težko je otroku opisati nekaj kar je za njega normalno, za vse druge pa znak neke bolezni oz motnje učenja? Ne gre. Ne more opisati.

Dokler nisem začela raziskovati, tudi sama nisem prepoznala znakov. Še smejali smo se mu, kadar se je sam odločil brati in je bral kot da bere v enem od skandinavskih jezikov. Zdaj mi je tega žal. Kljub temu, da je poznal vse črke, jih je na momente začel menjati ali pa jh ni znal prebrati oz kot, da jih sploh ne bi vedel. Vrstni red črk v besedi je konstantno mennjal, besedo končal po svoje oziroma drugače. Mislili smo, da se norčuje, zmišljuje. Vsak dan se mu opravičujem za te moje zaključke.

Ko smo mu razlagali, da je nekaj zraven njega, torej ob njem, da naj pogleda kaj je nad njim ali pod njim, ga usmerjali kje neka stvar stoji, nas ni razumel… Ok. Saj bo. Ampak ne bo, a ne.

Nikoli nisem od svojega otorka pričakovala naj bo enak drugim otrokom, da ne sme biti po svoje čuden ali drugačen, zato sem ga kljub njegovim hibom sprejela popolnoma in mogoče tudi tu zadaj skrila znake, ki bi jih morala kot mama prej prepoznati… Moj otrok je dislektik.

Značilnosti disleksije

Otrok:
🗸 deluje bister, vendar ima v primerjavi z vrstniki bistveno več težav na področju usvajanja branja, pisanja in pravopisa

🗸 pri pisanju naredi veliko specifičnih napak, kot so zamenjava črk, izpuščanje/dodajanje črk ipd.

🗸 je pogosto opisan kot »len« ali »nezrel« (zlasti učitelji imajo o učencih z disleksijo pogosto izoblikovano napačno mnenje, češ da se pri šolskem delu ne potrudijo dovolj)

🗸 dosega visoke dosežke na ustnem preverjanju znanja, medtem ko so na pisnem preverjanju znanja njegovi dosežki občutno slabši

🗸 ima težave s prepisom učne snovi s table v zvezek

🗸 zamenjuje levo in desno stran

🗸 stavke pri samostojnem zapisu pogosto nepravilno strukturira, zapisi so skopi in vsebinsko nepopolni

🗸 ima težave pri razumevanju prebranega in pri samostojni obnovi zapisanega

🗸 ima pri matematiki težave s predstavljivostjo številske vrste, bralnim razumevanjem navodil pri besedilnih nalogah in učenjem poštevanke; pogosto menja mestne vrednosti števil (npr. 79=97, 69=96)

🗸 se lažje uči preko preizkusov in opazovanja, učenja na primerih ipd.

🗸 je pri učenju manj učinkovit; težave so očitnejše zlasti pri učenju iz daljših zapisov in pri iskanju informacij v besedilu

🗸 ima težave z organizacijo delovnega prostora, urejanjem zvezkov in zapiskov, puščice, svoje sobe ipd.

🗸 ima težave s časovno orientacijo in predstavljivostjo

🗸 se pogosto zasanja; ima težave z ohranjanjem pozornosti in koncentracije.

Vir: https://www.center-motus.si/kaj-je-disleksija/

Pri disleksiji je pomembno, da jo po začetnih sumih staršev ali drugih odraslih čim bolj zgodaj prepoznamo in na podlagi tega nudimo ustrezno pomoč (v Novem mestu je pomoč na voljo v Posvetovalnica Novo mesto, jaz sem se v svoji nevednosti obrnila najprej kar na njegovo osebno zdravnico, še pred tem pa na mojo šamanko Mirchi (Mirjana Šafran Blažič, dipl. ped.,and. in prof.soc, predavateljica in svetovalka za višjo kakovost življenja, vaditeljica joge smeha, metamerka, reikistka, ljubiteljica zvoka gonga, joge, meditacije in intuicije), ki deluje v Centru 4me, brez nje trenutno ne bi bila to, kar sem.

Prepoznavanje mora pri tem vključevati diagnostično ocenjevanje različnih vidikov otrokovega funkcioniranja. Za šolo je namreč potreben dokaz.

Od kar vem, kje je težava… Se mi je odvalil kamen od srca… V šoli bi znake, sicer lahko prej odkrili, saj se tam nahaja 4-5 ur na dan, ampak očitno je učni sistem sedaj tam zato, da se samo preda informacije otrokom, da se naredi kar je na učnem planu in je to to. Ja, jezna sem in razočarana. Ne vem koliko so samostojni vaši otroci pri teh letih ali koliko ste aktivne pri njihovem šolskem delu, jaz sem kar aktivna. In se mi zdi tako za malo, ker ne vem kaj so tu razmišljali s strani šole: “Aha tale mama se očitno ne briga za svojega otroka…” “Otrok je len, ne trudi se dovolj, doma ne vadi…” “Šola ni njihova prioriteta…” Ne vem, res ne vem.

Kako naprej? Javim. Sporočim. Iščem tudi alternative… Vse je za nekaj dobro in Vesolje mi sigurno nekaj sporoča… Zdaj vem, da moj otork ni len, ne zmišljuje si, trudi se, je pameten, oviro ima, ki se ji reče disleksija, ampak to lahko premagava – ker težavo lahko pokličeva po imenu. Zdaj vem, da jaz nisem slaba mama, sem samo mama, ki ima rada svojega otroka…

In sem haležna za možnost raziskovanja in mojo sposobnost, da zaznam, ko nekaj ni v redu in tudi vedno potem iščem rešitve v tej smeri.

Brez komentarjev

Objavi komentar

22. 10. 2022

Ko izbereš boj in ne beg

Moj prejšnji zapis in nadaljevanje… Tokrat bi rada spregovorila o poporodnem obdobju, poporodni depresiji in depresiji na sploh… Znake bom opisala skozi lastno zgodbo, čeprav enega najbolj...

18. 08. 2022

Izhod

Včasih pride tako, da nam energije, Vesolje, karkoli in kakorkoli želite to imenovati, pokažejo, da se je potrebno ustaviti… Ja, dolgo tudi sama nisem verjela v te stvari… Povedano po pravici,...

16. 08. 2022

Moja želja

Moja želja je, da se nikoli nobena ženska več ne bi počutila manjvredno. Vem, da je za marsikatero žensko to nekaj čudnega, vem, da določene s tem nimate težav ali pa jih mogoče ne vidite, ker...