0,00  0
Košarica

V košarici ni izdelkov.

Out Of The Box Mama

Leta 2015 sem rodila svojega prvega otroka. Mislila sem si, da bom pa sedaj končno nekam spadala. K mamicam seveda. Družila se bom z drugimi mamicami, hodila na dolgeee sprehode z vozičkom in dobro, zanimivo, isto mislečo družbo.

No ja… In seveda, kot se za mamice spodobi se je dobro priključiti tudi Facebook skupini.

In prav ta odločitev mi je spremenila svet in zrušila moje sanje. Toliko nasprotovanja v življenju še nisem srečala na enem mestu. Toliko tekmovanja kdo ima prav in zakaj, še nisem doživela.

In tako sem, kot ponosna rakica zlezla nazaj v svoj oklep in si mislila OMG jaz sem najslabša mama na svetu. Moj otrok nima najnovejšega vozička na tem svetu. Moj otrok nima najnovejših oblačil. In jaz nimam najbolj pospravljene popredalčkanega stanovanja na tem svetu…

Ampak sem se trudila, trudila sem se biti najboljša mama na svetu, seveda doma vse urediti, poskrbeti, da mojemu otroku res nič ne manjka, da ima moj partner skuhano kosilo, večerjo, v glavnem da je vse tako kot naj bi bilo. Kot naj bi se za “pravo mamo” in “ženo” spodobilo (karkoli že to pomeni).

Naj še omenim, da me je občutek manjvrednosti spremljal že od moje oznanitve nosečnosti dalje. Takrat sem namreč še delala preko študenta in seveda takoj, ko sem obvestila šefa o moji novi življenjski poti, sem dobila odpoved. Naredila sem vse, da bi v tistem času dobila službo, predvsem pa vse, da bi dobila vsaj kanček občutka, da sem koristna.

Tako se je moja manjvrednost in občutek, da vse delam narobe in da sem res “propalica” samo še povečal v času nosečnosti in v času po rojstvu. Nekako sem življenje vsaj približno sestavila nazaj skupaj in nekje malo več kot eno leto po porodu našla službo. Aja z mamicami se mi nekak ni uspelo povezat, vsaj ne z veliko, tam s cca enimi tremi. Nekako sem se že navadla, da pač ne spadam nikamor in da sem “outsider”.

Prav izziv pa se je pri meni začel, ko je tudi moj otrok začel odraščati. Hoditi, govoriti, izražati svoje nezadovoljstvo, delati kaj kar me je zmotilo, me vrglo iz tira, razjezilo…

Na določeni točki, ko sem reagirala zelo jezno na sedaj gledano nazaj nesmiselno situacijo sem zagledala prestrašene učke, ki zrejo vame. Strah pomešan z vprašanjem kaj sem naredil narobe, nič mi ni jasno.

To me je tako šokiralo, da sem na tej točki začela spraševati sebe – zakaj se tako obnašam, ali to lahko spremenim… V paniki in strahu pa sem prosila, molila in kričala – jaz tega ne želim mojemu otroku.

In tako sem stopila na pot zdravljenja lastnih travm, osebe rasti in odkrivanja ter spoznavanja same sebe.

Pot ni bila vedno enostavna, ampak je bila vredna. Še vedno traja in vem, da bo trajala do konca mojega življenja in s tem sem se pomirila. Kot tudi s tem, da se je primerjati z drugimi totalno nesmiselno, da je to možno le samo s samim sabo.
Brezplačna dostava
Pri nakupu nad 50€.
Outofthebox E-novice
Bodite na tekočem z našimi najnovejšimi novicami, prejmite ekskluzivne ponudbe in še veliko več.

© Outside The Box /// 2024

Izdelava: abeone.si

Outofthebox E-novice

"*" indicates required fields

This field is for validation purposes and should be left unchanged.