Odnosi

Danes pa ena osebna. Iz čisto običajnega odnosa, s katerimi nas ima večina probleme. Partnerstvo.

Moja pričakovanja so očitno prevelika. Preveč, za nekatere. Kako je že to? Aja potem boljše, da greš dalje. Nekdo boljši te čaka.

Še vedno sem mnenja, da smo se sposobni spremeniti. Vsak od nas, če nam je le to želja. Če bi nehali vsako kritiko, vsako opombo, informacijo jemati kot slabo, ampak kot nekaj kar pač bi lahko malo razmislili in mogoče dodelali ali pa vsaj na pol poti pristopili k osebi… Bi se lahko marsikaj spremenilo. Vendar to vzamemo kot napad na svojo osebnost, na to kar smo.

Ne mislim, da zahtevam preveč. Obožujem pogovore, uživam v spolnosti in o tem se lahko tudi vedno pogovarjam, rada imam sprehode v dvoje ali kake izlete. Ni me potrebno voziti na večerje, ne na cenovno ugodne, ne na tiste ta drage. Včasih največkrat najraje skuham doma, ker uživam v tem in če mi kdo da predlog, ga tudi z veseljem poizkusim izvesti. Tudi spečem marsikaj. In če to izvajamo v dvoje je samo bonus.

Nikoli nisem iskala nekoga da me finančno podpre. Glede tega sem zelo trmasta in samosvoja. Tako sem navajena, ne biti odvisna od drugih. In včasih je, ja zaradi tega težko z mano, vem. V prvi situaciji, ko je možno se odločim za beg. Ko me nekaj prizadene se zaprem vase. Ko zaboli se odmaknem. In ne želim, da me kdo vidi v ranljivem stanju, takrat se borim, takrat sem jaz tista, ki napade prva in potem se samo še branim ali pa napadam in napadam. To je tisto, ko v otroštvu ni bilo varnega zavetja, varnosti in nisi imel nikogar na katerega bi se lahko zanesel, ni bilo osebe, ki bi stala za tabo. In tako se naučiš biti samosvoja, samostojna. Z aditudom mene ne bo noben j….

Takrat bi rabila objem, ljubezen, varnost, sočutje, potrpljenje. Da se zjokam, da dam ven. Ali pa da, ne bi nikoli več prišlo do tega stanja, neko zagotovilo. Lahko sem močna, ampak ob enem tudi ranjena. Ker ko daš preveč, te ranijo, te zmeljejo, te zlomijo. In potem spet sama sestavljaš koščke. In jih sestaviš, a brazgotine ostanejo. In potem ponovno dovoliš in te spet sesujejo. Tako dolgo da postaviš zid. Zdaj pa daj če moreš. Ni, da ne bi nikoli več pustila nikogar do sebe, a so meje, meje čez katere ne pustim več nikogar in ljudje jih radi preizkušajo. Najbolj pa me razjezi ko kdo reče, saj ni to nič takšnega. Ja, je. Zame je. In če bi bilo tebi mar do mene, bi poskušal to vsaj razumeti. Ker jaz moram vedno ogromno razumeti.

Razumem vsi smo po svoje ranjeni. A včasih se mi ne da več. Res se mi ne da igrat mame odraslemu moškemu. Če jaz delam, služim denar, prispevam svoj delež finančno, potem bi tudi moški lahko bili toliko samoiniciativni, da kdaj pa kdaj premaknili kako posodo, pospravili stanovanje in v pralni stroj stlačili kakšen kos oblačila. Pospravili stvari za sabo in prinesli nazaj v kuhinjo sredstvo za pomivanje posode s katerim so seveda oprali svoj avto, medtem pa seveda pozabil, da bi ga lahko tudi od svoje drage. In da bi že 1x nehali govoriti, da »mirkajo« svoje otroke in da bi jih začeli vzgajat.

Ženske ne potrebujemo bankomatov v obliki moškega, no vsaj jaz ne. A, če smo se me toliko premaknile, da smo prišle naproti, ne bi tudi vi osnovnih življenjskih opravil začeli osvajat?

Krivim mame. Jaz razumem, so bili časi, ko moški ni bil nič doma. Je pa nosil k hiši denar. Ženska je od vsega kar je bilo na volji na kmetiji ustvarila hrano, obleko in ostale pripomočke. Pa že takrat so ženske delale veliko več kot moški. In še po zgodbah  Vid, ki jih kdaj pa kdaj preberem, ni bilo spoštovanja. In glede na zgodbe, ki jih doživljam, vidim in slišim, še vedno ni spoštovanja. Še vedno smo manjvredne. Ampak ta manjvrednost je na nas, ker to dopuščamo. Ampak mame, ena generacija žensk je, ki je začela moške pomilovat. Bogi moški, dela po cele dneve, utrujen, potrebuje počitek. Ojoj bogi. In tako so nato vzgajale tudi svoje sine. Stregle od spredaj in zadaj, jih reševale iz težav, jim dajale potuho. Večinoma take, kjer moški ni bil prisoten pri vzgoji – bodisi ker ga ni bilo po cele dneve ali pa je pač odšel ali umrl… Ali pa je tako ravnala že z očetom otroka in seveda ni predstave, da obstaja drugačna verzija. Ampak zakaj, zakaj bi jaz morala potem to prevzgajat? Tako kot moramo me ženske marsikatero »sranje« dat skozi, ki so nam ga zapustile, babice, tete, mame in poskušat čim manj tega prenest na svoje otroke, lahko to narediti tudi moški. Vse tisto, kar vam ni bilo všeč pri vzgoji svojih staršev, lahko sedaj ko imate svoje otroke izvedete drugače. Oče ni spoštoval mame, kako si se počutil ob tem? A ne bi ti do svoje partnerke se odločil delovati drugače? Ne znaš? Naučita se skupaj.

Pogovor. Jaz vem, da marsikdaj reagiram zelo grobo. Jbg. Obramba. To je že tisto, ko poskušaš lepo povedati pa na drugi strani dobiš ignore, celo posmeh ali pa malodušnost. In si v glavi že sestaviš, v redu ni ti mar. Bom pa tečna, sitna in seveda jezna. In potem se jeziš , dva, tri dni, se ne pogovarjaš, se zavleče v teden. Včasih mine pa greš vedno v nov krog, spet drugič se nabira in 1x samo pomoči. Ko ženska gre, vsaj ko grem jaz, je tisto, ko res preizkusiš že čisto vse, ko predelaš vse negativne in pozitivne stvari, ko res obrneš vsak kamen, če se še kje skriva kakšna ideja in nasvet, nato greš. Ker imaš dovolj. In takrat več ne rabiš prebolevat, ker preboliš že vmes, med vsemi temi prošnjami, med vso to jezo, med vsem tem jokom. Med vsemi temi pogajanji. In nato samo obupaš in greš. Dovolj je. Pogovor in sodelovanje obeh strani je rešitev. Ampak moški največkrat raje sodelujejo ali z mamo, včasih celo s taščo, največkrat pa s svojimi kolegi. S svojo partnerko ne. Ona je za njih kot nekakšen sovražnik. Zakaj? Naj si vsak sam pri sebi odgovori. Največkrat zato, da pred kolegi ne bi izpadu copata, če drži z mamami, je zato ker mama ve najboljše in seveda se je tam treba skriti pod kiklo pa ni treba prevzet odgovornosti za nič. Pa una svetovna – vse babe so iste. Kar je enako kot – ka pa baba vej.

Daleč od tega, da mečem vse v isti koš. Spoznala sem tudi drugačne moške, odgovorne, takšne, ki imajo urejene odnose s partnerko, ki jo spoštujejo in predvsem se zavedajo kaj imajo. Vedo, da je njun odnos na prvem mestu in da je pomembna njuna družina, ki sta jo skupaj ustvarila. In ne vse ostalo in šele potem, tisto kar jih čaka doma. Pa ne rečem, da nikoli nimajo izzivov, prepirov, jih pa definitivno lažje rešijo, ker imata oba isti cilj. Ker ko nekoga jemlješ kot partnerja, se ne boriš proti njemu, ampak z njim iščeš rešitve, sodeluješ. Ker imata skupen cilj, skupno pot. Ne pa da sta vsak na svoji.

Ko naslednjič prideš pred situacijo, ko se ti odnos maje, ko izgubljaš tla pod nogami, se ozri nazaj in se vprašaj – kam največkrat gresta po nasvet, kam se kdo od vaju obrne, ko se skregata, s kom se pogovarjata? En z drugim, ali s prijatelji, z mamo, očetom? Ali celo v čem utopita svoje težave. Ampak tudi truplo 1x splava na površje pa tudi drek zasmrdi, ko ga zakoplješ.

In si vprašaj, kakšen odnos bi imela? Jaz bi tistega s spoštovanjem, da se ceni kar imaš in se tega zavedaš in delaš na tem, da tudi oseba nasproti to ve.

Lp,

Ločena, v zvezi, kmalu samska