Ljudje se želijo okoristit

Se mi zdi, da če v naši predragi deželi delaš karkoli drugega od vsakdanjega dela, da je to čudno, nemogoče, okoristit se želiš, itd. Predvsem, če je cena dražja od  te, ki jo ponujajo veliki trgovci.

Po vsej verjetnosti je bila moja realnost takšna, ker sem s tem gor rastla, nevede, da so to po navadi samo izgovori tistih, ki se bojijo probati kaj drugega. Tudi sama sem bila vedno polna izgovorov in na momente še vedno sem.

Prišla sem do tega, da sem nehala na glas razmišljati o svojih idejah, željah. Na nek način sem tudi sebe pomanjšala z vsemi temi omejitvami, saj se več niti ne počutim kot jaz.

NE dovolim si sanjati, ne dovolim si, da se sprostim, ne dovolim si pokazati kdo sem jaz. Ko nosiš srce na dlani, te marsikdo rani. Ne dovolim si več biti občutljiva, ranljiva, preprosto težko pustim še koga blizu.

Tolikokrat sem že slišala, kar daješ, to dobiš. Pa si mislim, kdaj se bo vrnilo. A v bistvu, če daješ samo z namenom, da se bo nekaj povrnilo in to čakaš in čakaš, nikoli ne pride nazaj. Ko daješ ker želiš, ker veš da bo nekomu pomagalo, se bo vrnilo. Brez skritih namenov.

Vsak ima svoja znanja, svoje izkušnje, svoje prednosti in svoje lastnosti. Če bi sami pri sebi raziskovali tisto kar nas zanima, kar čutimo, da je naša moč, naša vrlina, ne bi potrebovali potrditve zunanjega sveta, da smo v nečem dobri. Niti ne diplom, niti ne najnovejše hiše, dobrega avta, vile na morju, itd.

Zadnje čase spremljam Edisa (bricabarberica na IG) in zadnjič je objavil eno hudo sporočilo – večina brivcev si želi obogateti, ampak ne boš nas navdušil z dobrim avtom, kupom denarja, potrudi se, da boš dober, izobražuj se, osredotoči se na to, da se izboljšaš v striženju (to velja tudi za vsako drugo dejavnost, ki jo želiš opravljat) in potem, glede na to kako dobro delaš boš lahko obogatel.

In to je tisto, vedno smo razpršeni na 1000 različnih stvari. Skačemo iz enega konca na drugega. Želimo se dokazat drugim. Želimo, da se na zunaj vidi, aha ta je pa uspešen, ker ima vilo, dober avto, kup kartic, veliko denarja. Itd. Itd. Največkrat samo izčrpamo sami sebe.

Eni zelo dobro balansirajo privat življenje, službo, imajo res dobre plače, spet drugi se lovijo tako v službi, kot doma. Eni nimajo odnosa z domačimi, jim gre pa na službenem področju boljše. Enim ne gre ne v službi, ne doma. Kdo je tu krivec?

Mi sami. Če smo nezadovoljni na kateremkoli področju v našem življenju, je to po navadi zate, ker to res ni verjetno najboljša izbira za nas. Ampak povem ti nekaj. Tudi, če menjaš in iščeš dalje, bo slej ko prej enako. Zakaj? Ker že na začetku nisi začel z dobrim željam. Ker si začel iz negative, iz frustracije, nezadovoljstva.

Sama pri sebi vidim, da včasih vztrajam pri nečem, ker si mislim, da moram. Dobra plača. Veseli december je pred vrati. Darila. Krajši delavnik. A utrujena sem za znoret. Ne zmorem. Moje telo ne zmore več napora, in to mi sporoča z bolečino, zadihanostjo, prehladom, glavobolom, slabim počutjem, tečnobo. Predno grem mi je izziv, ko sem tam komaj dam skozi. A na koncu sem malo ponosna. Še en dan sem preživela. In spet sem tam – preživela. A nismo dali že to skozi. Preživetje. A ni čas za ŽIVETI. ? Nikakor se ne naučim.

A predno ponovno pobegnem od tu kjer sem. Je pomembno, da najdem pozitivo v delu, ki ga opravljam. A veš, da včasih, ko pogledam te osebe okoli sebe, da sem prav ponosna na njih, da zmorejo vse to in da je, ko gledam njih vse enostavno, lahko. Pa ni. Kdor ne proba ne vem. In sem vesela, da sem probala.

To delo mi je odprlo oči v marsičem, predvsem to, kako pomembno je da smo en do drugega ljudje. Da si pomagamo, da delamo kot ekipa. Malo kje se to še doživi.
Predvsem pa, da si priznam, da ne zmorem, ne dohajam in da sem pri tem prijazna do sebe. Da neha hodit sama pri sebi čez vse meje. Da se ustavim, ko je dovolj. Ko ne gre.

Ni vse za vsakega. Seveda se da marsikaj naučiti, a ko se učiš z muko, odporom, ne moreš pričakovati, da te bo delo izpolnjevalo. To je tisto, ko se je po navadi razmišljalo v kateri panogi je boljši dohodek, kaj se »splača« študirat, katere službe so dobičkonosne. Trenutno smo vsi v istem zosu. Nihče ni na boljšem. Iščemo pa pri drugih razloge zakaj je nekomu lažje kot nam. Sebe predstavimo kot žrtev. Nekoga pa kot privilegiranca. To vse mi naredimo s svojimi besedami, dejanji. Ne drugi.

Vse ima svoje izzive, ampak resnično je le to, čemur posvečamo naš čas, naše misli, to raste, tega je vse več.

Zakaj mi je to tako velik izziv? Ali mi je želja, da se izboljšam? Kaj mi omogoča? Ali je to zame? Me zanima? Veseli? Se vidimo tu, čez 5, 10 let?

Če ne. Se lahko samo zahvališ, za vse kar ti je dalo. Za vse kar ti omogoča. Za spoznanje. In najdeš v tem dobro momente. Pozitivne stvari. In si začneš predstavljati v čem se pa vidiš in delaš na tem, se izobražuješ, se začneš pomikati v to smer. Začneš verjeti. Se videti v tem. Postaneš.