Na dieti sem že celo življenje… Če nisem na prehranski, sem na čustveni dieti… Celo življenje se nečemu odpovedujem, zato, da bi končno nekam pripadala… A kam pripadati v tem norem svetu?

Koliko se moram še spremeniti, prilagoditi, da bom vsaj nekomu prav?

Kaj vse delam narobe, kako narobe se obnašam, kje vse sem narobe?

Uff, kako veliko dela me čaka. Nikoli ne bom svoja najboljša verzija (no tu imam celo prav), nikoli ne bom popolna, nikoli doprinos ljudem okoli sebe…

Ali bom kdaj uspešna? Ali si bom kdaj upala? Ali bom kdaj imela dovolj denarja za vse? Ali bom kdaj imela svojo hišo? Avto, ki si ga želim? Ali bom kdaj srečna? Ali bom?

Da sem prišla do spoznanja, da vse kar potrebujem je sprejti sebe takšno kot sem. Biti sebi dovolj. Je bilo eno veliko potovanje.

Potovanje sprejemanja sebe v ogledalu, svojih odločitev, ki sem jih naredila skozi življenje, sprejemanje končnih izidov teh odločitev, predvsem pa sprejamanje sebe, točno takšno kot sem. Z vsemi ranami znotraj in izven sebe. S sprejemanjem odgovornosti za svoje življenje. Ker v končni fazi ni važno koga smo poslušali, kdo nam je šepetal v uho, na koncu smo sami izbrali odločitev. Odločitev, ki nas včasih tepe in ki nam včasih prinese zadovoljstvo… 50:50 možnost…

Mislila sem, da se bo vse spremenilo, s tem, ko spremenim svojo postavo. Pa dolgo časa sploh nisem vedela, da je kaj narobe z mojo postavo. Do prvega zbadanja, do sistematskih pregledov, do izjav moje družine… Do takrat nisem vedela, da je splooh kaj narobe z mano…

Tako, kot ne veš, da je narobe, da poskušaš lulat kot fantek, če si pa deklica (rezultat so mokre hlače), kot ne veš, da ni pametno “smučati” po asfaltu, sicer ne s pravimi smučmi, samo teniske in palice iz bljižnega gozda (rezultat so razbita kolena), kot ne veš, da si “štorast” in to ni najboljše, dokler nimaš več ponesrečenih nesreč kot vsi ostali… Tako kot ne veš, da te je strah, dokler ne poskusiš nekaj kar vsi delajo (npr. plezanje po drevesu), tebi pa se zgodi da prideš gor, dol pa ne gre ali pa prehitro prideš dol, še predno si dejansko gor…

Ampak to vse je zvenelo v glasu drugih tako slabo, šibko, narobe…

Razumem sedaj, a ko si mlajši ti to ni čisto jasno… In potem se trudiš biti podoben ostalim pa vedno nekako ven štrliš, pa se trudiš biti kot vsi, a te spregledajo, ker še vedno malo ven štrliš… Pa postajaš starejši in spoznaš še ene par tistih, ki malo ven štrlijo pa nekje si, nekam pripadaš… A ti bi nekaj drugače, ti bi še nekaj več… In včasih tisti, ki so štrleli s tabo, gredo svojo pot, po tisti, ki jih pokliče… A ti si tu in še vedno štrliš in se ne najdeš… Ker si še vedno v fazi, ko ne znaš sprejeti svoje unikatnosti – kot opisujem naše štrleče dele…

Čez čas spoznaš, da mogoče ni hrana za vse kriva, niti tvoja lenoba… Da ni v tebi pomanjkanje truda, ampak da se trudiš celo preveč. Da drugi ljudje, so pač drugi ljudje, ki ti nekaj kažejo in niso tu zato, da te prizadenejo, razjezijo, ti otežujejo življenje (čeprav nekateri so tu prav iz teh razlogov), ampak spet, pomembno je, da se iz teh odnosov nekaj učiš, nekaj o sebi, kar veš pa si nočeš priznati, nekaj kar ne veš pa si nočeš priznati… Nekaj, kar raje poješ, namesto, da spremeniš, nekaj kar raje poješ, namesto, da spregovoriš…

In tako se tvoje potovanje nadaljuje… In tvoja energija oddaja, kar pač oddaja in vse to dobiš povrnjeno… Ja vem, nelogična zadeva…

Kar daš vase, udari ven na zunaj… Pa naj bo to hrana, misli, čustva… In ni dobro, če si v eni ali pa drugi skrajnosti… Ali še slabše, ko si nekaj časa na enem koncu in nekaj časa čisto na drugem… O ne, ne… Ravnovesje… In tako se loviš, na tanki nitki, sredi velikega pre(o)pada…

A sem že omenila, da imaš tudi omejeno število ur, ki so ti dane na tem čudovitem planetu… In potem, ne samo da loviš ravnovesje, loviš tudi čas pa denar pa loviš svoj uspeh pa svoje življenje…

Ampak vse to sploh ni važno… Pomembno je, da najdeš ljudi, stvari, doživetja, navdihe, spomine, da si nadeneš rožnata očala in začneš v tudi najbolj črni stvari v svojem življenju gledati skoz njih in iskati tisto iskrico upanja v vsaki solzi, v vsakem računu, v vsakem kovancu, v vsakem nasmehu, v vsaki malenkosti, v vsakem trenutku… Temu rečemo hvaležnost. Ker vse nam je dano z razlogom, če želimo ali pa ne. In vse zmanifestiramo sami, zavedno ali pa nezavedno.

In vse to sem do sedaj spoznala na svoji poti hujšanja…

Pa naj še kdo reče, da je potrebno samo malo manj jest in malo več gibat…