Zakaj ne sodelujem v raznim tekmovanjih za izgubo teže in  zakaj ne vidim smisla v tekmovanju in primerjanju en z drugim?

Velikokrat sem že govorila o mojih izzivih glede izgube teže, preoblikovanju telesa, hujšanju, izberite kar vam je ljubše. Veliko ljudi se je tudi obrnilo name po nasvet, saj sem že kar nekajkrat uspešno premagala izzive in izgubila po 40 kg teže in več, 20 cm obsega, spremenila vso garderobo.

Pa je prišle zadeve v moje življenje, ki so vse kar poznam postavila na glavo in teža je spet prišla nazaj. Pa sem zanosila in je nosečnost pustila posledice pa so prišla hormonska nihanja pa je prišla bolezen in poškodbe…

Resnica pa je, da so to samo izgovori. Vsak izziv, ki se zgodi smo ga sami prinesli sebi na pladnju. Ga povzročili s svojimi mislimi, svojimi občutki, s svojimi prepričanji. Ne, ni vse naše.

Veliko smo pobrali iz okolice. Največkrat vpijemo, »Vse sem že poskusila pa mi nič ne pomaga.« »Težave imam s hormoni.« »Bolezen.« »Nosečnost, porod, nimam časa zase. » »Služba.« »Nimam denarja.« »Dednost.« »Navade.« »Ne morem se upreti.« »Ne da se mi.« »Utrujena sem, nimam energije.« »Ne želim.«

Najlažje bi bilo, da rečemo NE ŽELIM. Razumem te. Utrujena si že od vsega, kamorkoli se obrneš ti nekdo reče, da nekaj ni v redu s tabo. V službi ne narediš dovolj, doma se ti nabira en kup stvari, ki jih želiš narediti pa ti ne gre, iz službe prideš utrujena, potrebno je vseeno nekaj skuhati za otroke, jim pomagati s šolo, iti z njimi malo ven, da se sprehodijo, igrajo na bližnjem igrišču, se ukvarjati z njimi, prebrati pravljico za lahko noč,… Itd…

Kdaj pa potem pride čas zate?

Nikoli, ker ko otroci zaspijo še pospravljaš po kuhinji in stanovanju, stlačiš perilo v pralni stroj, onega od popoldne v sušilni stroj in se spraviš pred tv, ker to je pa čas zate, tistih 5 min predno te zmanjka na kavču ali pa si vzameš prigrizke, narediš nekaj na hitro za jest in se parkiraš na kavč, ker končno je tu zate malo miru.

Da ne govorim o vmesnih živčnih zlomih, vpitju in ko si sama sebi že tako tečna ko že tretjič vlečeš otroka narazen ker sta se skregala med sabo ali pa ko že tretjič razlagaš, da ne, danes pa ne gre za večerjo sladoled. Ko se še komaj skupaj držiš z zadnjimi atomi moči, da poskrbiš za njiju, ker moraš, da ne boš slaba mama. Ker dokler one dva nista ok, tudi ti nisi.

Pa je res temu tako?

Torej kaj delaš?

Delaš tole.

Učili so te, da moraš opraviti določeno delo, da ti na koncu pripada nagrada. Torej, če boš cel mesec pridno delala, boš 15. dobila plačilo za opravljeno delo.

Če boš cel teden lepo skrbela za otroka, jima kuhala, pomagala pri nalogah, redno pospravljala stanovanje, poskrbela, da bo lepo in čisto, boš v soboto ali pa nedeljo lahko spala kako uro dlje ali pa bo za vikend kdo namesto tebe kaj naredila ali pa boste imeli priložnost za kakšen izlet.

In potem prideš do trenutka, ko so na vrsto dopusti in greš v knjižnico in naletiš na eno zelo zanimivo knjigo. Recimo Čudežno jutro ali pa ob 5ih vstani in ves svet ti bo ležal na dlani.

In se začneš ravnati po napotkih iz knjige. Zjutraj začneš svoj dan bolj zgodaj, ko še vsi spijo. Bereš knjige, pišeš dnevnik, telovadiš in čakaš, čakaš da se ti zgodi čudež iz knjige. Ker nagrada je na koncu, kajne?

Ali pa spoznaš osebo, ki ti ponudi svetovno dober zajtrk, ki ti je res top, odločiš se da slediš še navodilom glede prehrane in telovadbe. In to vsak dan izvajaš in spet čakaš na svoj čudež, ker nagrada mora biti na koncu, kajne?

V prvem primeru je nagrada to, da se zjutraj več ne vpiješ na otroke, ko greste od doma, ker si se sedaj naučila, da vse potrebno za zjutraj pripravite zvečer in da če zjutraj začnete dan 20 min prej, da je vse veliko bolj sproščeno in lahkotno. Ampak ti ne vidiš te nagrade. Ti bi nagrado v obliki – zadela sem milijon na Lotu.

V službi se več toliko ne obremenjuješ s tem koliko narediš, kako težko je in začela si se izogibati ljudem, ki jim je samo do tega da govorijo o drugih, hvalijo sebe ali pa druge ponižujejo, da sami lepše izpadejo, preprosto takšnih ljudi ni več okoli tebe, razmišljaš celo, če bi zase poiskala službo z boljšim delovnikom in lepšim plačilom, a ti ne opaziš tega, ker v sebi še vedno čakaš na nagrado – da drugi opazijo tvoj napredek, da te šef opazi, da se premik zgodi od njih.

Izgubila si že 10 kg in tvoj obseg se je zmanjšal za 2 konfekcijske številke. A ti še vedno ne opaziš te spremembe, v sebi se še vedno vidiš kot debelo, brez energije, s slabim počutjem in slabo voljo – ker ti bi sedaj rada drugim pomagala pri tem in bi rada zaslužila toliko kot drugi, ki so v tem že 10 let in več. Ali pa dve leti.

Ampak ti tega v resnici ne vidiš zase, ti to ne zmoreš. Jeziš se na tiste, ki ti govorijo da zmoreš, jeziš se na vse tiste, ki ti govorijo da ne zmoreš. Jezna si na ves svet, ker se nič nikamor ne premakne in ponovno se znajdeš v situaciji v kateri si bila na začetku.

A zanimivo je, da ne obupaš, zanimivo je da ne odnehaš, ampak iščeš vedno nove informacije zakaj ti ne uspe, zakaj ti ne gre. In na koncu vedno prideš do rezultat, ki ti govori, da si TI tista, ki je ovira.

In počutiš se še slabše.

Čeprav sem dobila nagrade, čeprav sem osvojila cilje, jih nisem znala sprejeti.

Zakaj ne?

Se ti je kdaj zgodilo, da ti je nekdo nekaj podaril, recimo kavo, kupil čokolado, ti pomagal pri čem? Ti podaril kompliment? Te pohvalil?

Pa nisi vedela kako se odzvati?

Ne znaš reči hvala in je to to. Vedno rečeš, o hvala, naslednjič jaz častim pa v sebi čutiš kot da si temu človeku zdaj do smrti dolžna plačevati kavo? Ali pa da mu moraš v zameno za čokolado zdaj ti podariti najmanj avto? Joj, pa ne bi o komplimentih, ki jim itak ne verjamem.

Kako naj vidim svoj napredek, če ne znam v preprostih stvareh videti dobro, čudovito.

Kako naj kaj spremenim, če sprememb ne vidim, ne čutim?

In zakaj in kako naj se primerjam z drugimi, če jih nikoli ne bom dosegla, če meni pač očitno ni to namenjeno. In meni je vse tako težko, njim pa vse tako lahko. In tu je to, moje prepričanje, ki je moja največja ovira.

Ne, jaz. Ampak moje prepričanje. En stavek, ena beseda, en izgovor, nekaj, kar sem vzela za svojo resnico. Ali ga lahko odmaknem? Spremenim? Lahko.

Letos sem spoznala, da imam res hud strah pred višino pa ne toliko pred višino, ampak padcem. Kar nekaj let svojega življenja sem si namreč želela, da ne bi obstajala oziroma, da bi rada zaključila s svojim življenjem. Pa nikoli nisem imela poguma v te smeri.

In zdaj, ko se znajdem iz oči v oči z razdaljo od tam kjer stojim in do tam kjer naj bi bila trdna tla (ker tudi tla se lahko ugreznejo, a ne, ampak recimo, da verjamem, da so tla varna zame), se mi zgodi, da zapadem v paniko, da lahko padem in me ni več. Ker nekaj časa je trajalo, da sem dojela, da ni nujno, da bom kar tako padla. Da me veter ne bo kar tako odpihnil ali da me ne bo kar nekdo porinil, čeprav sile obstajajo, ki jih ne vidimo in se stvari dogajajo z razlogom, ampak ja, ni mi potrebno skočiti, ni potrebe po padcu, ni želje po koncu življenja in da lahko preprosto samo uživam v razgledu.

Ker, ko se obrneš stran od svojega največjega strahu, lahko vidiš najlepše stvari, najbolj neverjetne, najbolj čudovite.

Enako pa je, ko nehaš primerjati sebe z drugimi, in se posvetiš sebe, začneš spoznavati kako čudovito in čudežno je tvoje telo in takrat se začnejo spremembe tudi pri tebi.