Odnos otrok – starš

Naša obveznost do otrok je veliko večja

Kot to, da jim najdemo nekaj s čemer se lahko zamotijo, da mi v miru spijemo kavo.

In to lahko povem brez občutka krivde in ni namenjeno kot zbujanje krivde. Če ob tem občutiš krivdo se je dobro vprašati zakaj in iti v smeri, ki te vodi.

Vem, da smo mame dandanes zelo obremenjene, no pa ženske na sploh. Predvsem, ker imajo vsi vedno neko mnenje in dobronamerni nasvet, kako bi bilo najboljše.

Ravno včeraj sem gledala eno nadaljevanko, kjer je starejša gospa povedala takole: »Ko smo mlajše nam govorijo, da je potrebno na spolni odnos počakati, da v njem ne smemo uživati, ko ga imamo. Če ima ženska več spolnih partnerjev je k****. Če nima otrok ni v redu, če ima otroka in zanosi, ko si ga še ne želi, se ne sme (v nekaterih državah je splav prepovedan, v drugih obsojan) sama odločati o tem kaj bo naredila, če obdrži nezaželenega otroka ni v redu, če ga ima po lastnih željah ni prav. Pa vedno se najde nekdo, ki ti pove, da nekaj delaš narobe. Če skrbiš zase si sebična, če ne si zanemarjena. Ko ostariš, postaneš nevidna. Takrat si lahko vse dovoliš.«

No, jaz ne želim čakati na starost, jaz si želim živeti življenje sedaj, tako kot je meni najboljše. Ni mi do jamranja čez otroke, ni mi več do tega da bi jokala kako mi je težko. Ker kakor si sami ustvarimo, tako je naše življenje.

Zakaj nam je tako težko?

Ker se prvič preveč obremenjujemo z mnenjem drugih ali pa poskušamo slediti nekim smernicam, ki jih predpisujejo. Ker naj bi tako bilo…

Ker ne cenimo tega kar imamo in kako čudoviti je to. In ja, to velja tudi za otroke.

Ker so naši otroci naša ogledala in v njih vidimo naše rane iz otroštva in se temu primerno tudi odzivamo. Bodisi na način kot so reagirali naši starši ali pa na način kakor smo želeli mi reagirati pa nam ni bilo dovoljeno.

Ker včasih delujemo tako kot bi želeli, da bi se z nami delalo, a v resnici naši otroci ne potrebujejo tega, ampak čisto nekaj drugega.

Predvsem pa, ker je javno tako super izvajati »jamr«.

Seveda je velika odgovornost imeti otroka in seveda ni vedno enostavno. Seveda je pomembno, da kdaj daš ven kar ti leži na duši, a vedno, vedno, bodi v zavedanju, da je možna rešitev oziroma nekaj storiti drugače. In mogoče ti naslednjič še ne bo uspelo, a samo da poskusiš je veliko.

Predvsem, nikoli naj ti ne bo težko izraziti besede oprosti in to resno misliti, se pogovoriti in ne pozabi se zabavati. Otroci to znajo in jim prisluhni, ko ti govorijo svoje želje, mogoče je med njimi tudi kakšna tvoja skrita.

V življenju je tako, da se učimo celo življenje, ni konca. Ni tako, da se usedeš za mizo, pridobiš informacije in si misliš, ok, zdaj vem vse. NE!

Vedno je potrebno še vse spraviti v prakso. In največkrat ne uspe v prvo. Zato ne obupaj.

Ne išči rešitve za to, s čim se bo zamotil tvoj otrok, da ti lahko v miru spiješ kavo. Nauči ga, da mama potrebuje čas zase, kot ga bo potreboval sam, da si napolni energijo, da smo lahko tam za njih.

Nehajmo jih učiti pa sebe tudi, da najprej postrežemo in naredimo vse za druge in šele na to poskrbimo zase, če imamo čas. Oziroma, ko je že tako hudo, da tečni, sitni in slabe volje vpijemo za malo miru in tišine.

Naučimo jih spoštovanja do samega sebe, skrb do samih sebe… Ampak najprej moramo to osvojiti pri sebi.

In

Osvobodi se od občutka krivde, ker ti ne pomaga. Tvoje življenje je. In ja, ne bodo se vsi strinjal s tem kar delaš, kako delaš in kako živiš, a vedi da s tem ko začneš slediti svojim občutkom ugodja, veselja, sreče, uživanja v življenju, izboljšuješ tudi življenje svojih otrok.