0,00  0
Košarica

V košarici ni izdelkov.

Ali je res vse samo v moji glavi?

Danes bi želela govoriti o izgorelosti. O tem, ko si govoriš, da so to tebi ne more zgoditi. Še vedno nisem 100% čisto v redu. Ravno za vikend, ko sem lezla v en hrib sem dobila potrditev.

Na trenutke si še vedno želim, da bi lahko kar izginila. Sem oseba, ki vedno vidi in najde delo. Sem mnenja, da se vsak lahko vse nauči in da, če imaš voljo je vedno delo na voljo.

A opazila sem eno malenkost, da če te tisto, kar delaš ne veseli, je težko uživati v življenju, biti hvaležen za vse kar imaš na voljo, biti v svoji najboljši verziji.

Čedalje bolj se zavedam, da vse bolezni, ki nas doletijo ustvarimo sami. Predvsem pa tiste, ki so povezane z našo mentalno močjo. In depresija, izgorelost, to sta. In največkrat se niti ne zavedamo kako znamo biti ustvarjalni.

V moji glavi je vedno kaj vse zmorem. In opazila sem, da zelo rada zmagujem. Kolikokrat si v glavi razlagam kaj vse sem jaz naredila v tistem času, ko je mož odnesel smeti ali pa iščem izgovor zakaj sem gledala nadaljevanko 2 uri in pol, a uspela v pol ure vseeno pomiti posodo, skuhati kosilo, pospraviti oprane cunje in dati novo rundo za prat. Ne vem s kom tekmujem, ampak rada zelo redno seštevam in zapisujem točke v svoji glavi.

Da ne govorim o raznih prošnjah, a lahko prosim odneseš smeti, a lahko pomiješ posodo, daš prat cunje, pospravi nogavice za sabo, kaj bomo danes jedli, pospravi igrače… In, ko že misliš, da je logično, da se stvari ponavljajo in upaš, da se ti ne boš rabila ponavljat, se zgodi da ostali tega obvestila niso dobili… In greš ponovni krog. In 1x pride dan, ko te ta krog razkuri in popizdiš, znoriš… Vsi te gledajo kaj ti je… Še sama sebe gledaš kot, da si nora, ne zmoreš več. Kot, da si edina odrasla oseba tu in nič ne bo narejeno brez tebe. Načrt za izgorelost? Jaaa…

3 18 1

Hrana zna včasih pomagat, da človek ne znori, to sem delala jaz. Poješ nekaj kar ti je po okusu dobro in pozabiš zakaj si bila jezna. Ta jeza se potem naloži na tvoje boke in trebuh, zgodi se, da se še težje premikaš gor v hrib. Predvsem pa ti tudi zdravje zaniha.

Utrujena si od vpitja, utrujena od prošenj, utrujena od vedno istih pogovor, utrujena od tega, da na koncu vse sama narediš. In na koncu dneva še sama sebe kritiziraš kaj vse bi lahko naredila v tistem času, ko si gledala nadaljevanko, namesto, da bi kaj pospravila, skuhala ali pa si vzela čas za otroke. Ali pa zakaj nisi rajše prebrala kakšne knjige, ki bi ti bolj pomagala. Napisala blog zapis, posnela video ali pa delila objavo na fb in ig… Kaj je s tabo?

Vzrokov za izgorelost je lahko ogromno. Bistvo pa je, da največkrat skrbimo za vse druge, razen zase ne. In mar nam je za vse druge in za njihove mnenje, samo za svoje počutje ne. In največkrat izhaja iz našega mišljenja, da nismo dovolj dobri. Da nismo dovolj. In se ženemo, da dokažemo drugim in sebi kako smo dobri, pridni, delovni, uspešni… A nikoli ni dovolj – vedno se lahko bolje potrudiš.

Nekje v življenju sem pozabila kaj pomeni uživati in delati tisto kar te veseli, kar te napolni z energijo, kar ti daje smisel v življenju, kar te napolni z ustvarjalnostjo in upanjem. In veliko je takšnih ljudi. Tudi, če imajo svoje uspešno podjetje, marsikdo pozabi, zakaj je začel, kako je začel, v kaj je verjel na svojem začetku, kako je zaupal vase, v svoje sposobnosti in znanje. In tako delujemo tudi na svojem osebnem področju. Pozabimo kaj je sploh smisel življenja. In bolj kot smo nesrečni, slabe volje, utrujeni, bolj trdo delamo, bolj se ženemo, bolj kritiziramo, mislimo kako smo uspešni, ker se tako zelo žrtvujemo za delo, za denar ali pa se samo vdamo v usodo in delamo kot naj bi se delalo – 8 ur na dan, domov, dopust, morje, izlet, pikniki… Ponovi krog…

Nehamo pa verjeti vase, v svoje sposobnosti, v to kaj nas navdihuje, nas žene naprej. Največkrat je odgovor želim zagotoviti svojim otrokom boljšo prihodnost. Boljše življenje, kot sem ga imela jaz. A to ni razlog za življenje, za trud. Ja, vsi si želimo najboljše za svoje otroke in želimo si jih zaščiti pred izzivi življenja ali pa pred izzivi, ki smo jih imeli sami, a tudi vse to je del življenja. Vedno bi morali gledati najprej na sebe in svoje počutje, iz svojega najboljšega počutja, iz svoje skrbi za sebe, ljubezni do sebe in vse kar pride s tem, lahko največ damo tudi drugim.

In kaj sem si jaz želela kot otrok? Boljše življenje za mojo mami… Da ne bi bila utrujena, jezna, iztrošena, nesrečna. In novega Mercedesa za dedija, ker jih je imel noro rad, da ne bi rabil imet enega starega… Želela sem si biti uspešna, da bi pomagala vsem njim in tudi drugim. Ni bilo kaj si jaz želim, kot otrok, vedno sem gledala naprej in na druge, že takrat.

In če bi te želje in sanje vodila dalje, bi bila danes mogoče uspešna in imela vse to. A ob enem sem se želela zliti z okolico in začela poslušati, da enim ljudem ne more uspeti. Da če nimaš podlage od prej je nemogoče stopiti stopničko višje. A vseeno sem se vrgla v delo, tako zelo mi je bilo pomembno imeti denar, da sem večkrat študij dala na stranski tir. Dokler nisem prišla do mnenja, da jaz nisem uspešna oseba, ker nimam diplome, ker ne prihajam iz prave družine in ker očitno nič ne znam. In sem začela iskati razloge sama pri sebi, spet sem se vrgla v tekmovanje. Bolj v opravičevanje tega kaj vse si zaslužim in zakaj. In tako sem kaj kmalu naletela na krivdo.

Zakaj ne morem? Ne morem. Ker sem v življenju naredila to in to narobe. Ker je moja mami naredila to in to narobe. Ker me še moj lastni oče ne mara. Ker sem v prejšnjem življenju naredila nekaj narobe. Ker sem toliko odločitev v svojem življenju naredila, ki so narobe… In zdaj plačujem za to…

In sem se želela odkupit za vse te stvari. Postala bom dober človek. In zdaj, ko tole pišem, si mislim – wtf je to? Ob enem sem verjela, da ne zmorem, katerokoli idejo sem dobila je bil odgovor, jaz to ne morem. In seveda sem našla izgovor za vsako stvar, zato ker sem imela tako otroštvo, zato, ker nisem imela okoli zgleda, da je možno drugače, zato, ker vsem, ki je uspelo ali so dosegli to na nepošten način ali pa so imeli pač srečo. To je, kar ljudje govorijo/mo. Ne verjamemo, da možno drugače in da je možnost za vsakega izmed nas. Lahko sem navdihnila druge, a nisem znala navdihniti sebe.

Začela sem brati knjige, začela sem telovaditi, začela sem delati na izgubi kilogramov, ker očitno ne moreš biti uspešen, če si debel. Želela bi vse na sebi spremeniti in zamenjati tisti moment. Edino, kar nisem pomislila je, da bi spremenila svoje razmišljanje. In tako sem vstajala 1 uro prej pred drugimi, hodila na sprehode, na telovadbo, čisto spremenila prehrano (večkrat), dosegla spremembe pri svoji postavi, začela pisati dnevnike, začela zapisovati svoje želje, začela spreminjati svoje življenje.

A vseeno, se je zgodilo da sem se na koncu borila za svoje življenje. Eva samo dihaj, dihaj. To je vse, kar sem si lahko govorila.

2 19 1

Nikoli nisem imela težavo govoriti z ljudmi, hitro navežem stik. Za to, so me imele stranke vedno rade. In, če le možno se znam izviti iz vsake situacije, najboljša rešitev je resnica, poveš ljudem tako kot je in to sprejmejo. In za to te tudi cenijo. A nalagala sem si te zadeve nase. Kolikokrat sem morala najti izgovor oz najti razlago, zakaj nečesa ni, kolikokrat najti razlog zakaj je takšna cena. Kolikokrat najti razlog zase, da sem se obranila pred nekom, ki me je želel zaradi ljubosumja potunkati ali pa kolikrat se zagovarjati, ker jaz nisem znala igrati umazano. Sem dobre človek ali slab? Predpražnik sem. Dovolila sem vsem, da hodijo po meni, ker sem bila mnenja, da če se lahko vsi spucajo na meni, da bom pa potem nekaj vredna. Predpražnik je vedno predpražnik, ko je dotrajan ga zamenjajo. In, ko sem prišla domov izmučena, utrujena, pod stresom, me je še doma čakal novi krog borb, kaj bo kdo naredil in moja glava, ki mi je govorila, kaj vse delam narobe in kako slaba mama sem.

OPOZORILO:

Te stvari, takšne misli so pogostejše kot si mislimo. A o tem se ne govori, to ponavadi ostane v osebi za tisti čas, ko je sama s sabo, ko ni nikogar okoli, ko je vse tiho. Takrat se oglasi dvom, krivda, kritik v nas. Jaz sem ga utišala s hrano, eni ga z alkoholom, tableti, eni pustijo, da jih poje.

Pazite na ljudi okoli sebe, predvsem pa kaj govorite takšni osebi. Mogoče ne opazite, da je kaj narobe, a te osebe ni težko odkriti. Na zunaj je videti močna, kot da ima vse pod nadzorom, a vsake toliko izbruhne ob nečem, ki je mogoče za ostale malenkost. Zelo rada zagovarja sebe, predvsem pa vedno rečejo ja in nikoli ne. Na smrt utrujeni, vedno na poti v pomoč drugim.

Ali pa sem želela biti nutella, ker nutello imajo vsi radi. Vsi so zadovoljni s čokolado. No ja, ne vsi. In niso vsi oboževalci nutelle. In takrat sem spoznala, da nikoli ne bom vsem prav, da nikoli ne bodo vsi zadovoljni z mano, da če mi nekdo da plačilo za moje delo še ne pomeni, da lahko hodi po meni, da je potrebno vedeti svoje meje in koliko je vreden moj čas.

Brezplačna dostava
Pri nakupu nad 50€.
Outofthebox E-novice
Bodite na tekočem z našimi najnovejšimi novicami, prejmite ekskluzivne ponudbe in še veliko več.

© Outside The Box /// 2024

Izdelava: abeone.si

Outofthebox E-novice

"*" indicates required fields

This field is for validation purposes and should be left unchanged.