Veliko sem že govorila pa tudi pisala o sami depresiji in izgorelosti. Osnovne informacije o znakih lahko poiščete kjerkoli na internetu. Obstajajo različna imena depresij in tudi izgorelost ni samo ena. Znaki so pri vseh podobni, meni ni ravno najbolj pomembno da definiram. Obema pa je skupno, da ko se ujamemo v zanko, se težko izvijemo.

Zgleda nekako tako kot, da bi bili ujeti v krogu ali pa da bi skoz hodili po isti poti… Vrtimo se v krogu, konstantno se nam dogajajo enake stvari. Bolj kot poskušamo nekaj rešiti, slabše je ali pa se nič ne spremeni. Vse situacije so enake.

Lahko bi samo rekla kot sem velikokrat, da sem pač takšna oseba, da je moj kozarec vedno na pol prazen ali pa mi nekdo vedno vse spije. Lahko bi pač rekla, da sem pesimist. Lahko bi rekla, da nekdo mora biti tudi na temni strani. Ali pa da nimam sreče. Ni mi namenjeno.

Ampak kaj ko sem se velikokrat spraševala kaj sem naredila narobe, da se mi to dogaja. Kaj ko sem bila tolikokrat žalostna, prizadeta in sem jokala, prosila in molila, da bi bila rešena teh vseh muk. Pa ko sem že malo pogledala iz svoje temne luknje, se je zgodilo, da se je tisti žarek upanja spremenil v strelo, ki udari tam kjer najbolj boli.

Bojiš se upati, da bi bilo boljše, ker kadar imaš dober občutek in si že misliš, da je tam trohica upanja, se ti svet spet sesuje. In ne rečem, da sem imela skozi življenje samo slabe trenutke. NE. Ampak tudi tiste, ki so bili dobri in lepi nisem opazila, bila navdušena nad njimi, ker sem se preprosto bala veseliti. Kot, da je nad tabo en velik črn oblak. In vse kar zmoreš je, da razmišljaš in se psihično pripravljaš kako boš rešila situacijo ali pa kako se boš ponovno pobrala od tu kjer boš pristala. Ali pa kako hud udarec bo.

Temne misli so tvoja najboljša prijateljica, konstantno premlevaš situacije, ki se lahko zgodijo, ker edino tako si lahko zamisliš, da se ne bodo zgodile. A se vseeno. In včasih se počutiš kot super ženska, ker si vse situacije premislila in izločila, ki se lahko zgodijo, vse si predvidevala, vsa opozorila so bila predana naprej in si vesela, ker se ni nič zgodilo, ker si bila tako zelo pripravljena in polna opozoril.

V svojem otroštvu sem imela okoli sebe ljudi, ki so me konstantno opozarjali na nevarnosti. »Ne plezaj po drevesu, padla boš.« »Pazi po stopnicah, padla boš.« »Ne usedi se na ta stol, polomila ga boš, ker si pretežka.« »Štorasta si, to ni zate.« Lahko bi temu dodali – stvari, ki naj jih ne bi ne govorili svojemu otroku.

Dejstvo pa je, da sem vse to prenesla tudi v svoje starševstvo. Čeprav sem se zadržala večina besed pa nisem ravno ostala mirna pri kakih plezalnih podvigih, pri hoji po stopnicah, hoji ob vodi, itd. V bistvo sem po rojstvu drugega otroka imela konstantne panike in nočne more v zvezi s tem. Ker on je pač takšen, da ne razmišlja o tem kaj je varno in kaj ne. Pač poskusi, ali gre skozi ali pa ne. Medtem, ko starejši je gospod previdnost. Tudi sama sem preveč previdna in ja včasih traja da splezam čez kakšno skalo, pridem iz Gorjancev dol, itd. Delam na tem, da se bolj sprostim.

In tudi takšne stvari so del izgorelosti in depresije, ko sami sebe obremenjujemo s stvarmi na katere nimamo vpliva. Res je, da ni potrebno izzivati usode, biti totalno brez skrbi, delati kake neumnosti po cesti, ne uporabljati kakšnih zaščitnih sredstev (mišljeno ščitniki, čelade, varovalna oprema, primerna obutev, se informirati o stanju na cestah in o vremenskih razmerah, itd…)… Vendar največkrat ne moremo vplivati na razne nesreče, bolezni, katastrofe… Tudi, če smo jasnovidni ne. Ne moremo biti vedno na vseh koncih hkrati in rešiti vse, predvidevati vse in živeti v nekem kokonu kjer se nikoli ne zgodi nič slabega. Ne moremo rešiti vsega.

A vseeno poskušamo. In potem konstantno razmišljamo samo o tem. In seveda je praktično ves svet naravnan v to smer. Samo tv prižgemo in že so tu novice o tem koliko nesreč se je zgodilo v današnjem dnevu, koliko jih je umrlo, kakšne katastrofe so se zgodile, kako je padla vrednost denarja ali pa kako so se stvari podražile.

Pridemo v službo ali se dobimo z družino. O čem gre pogovor, kako je zadnje čase vse drago v trgovini. Kako ima ta in ta sosed nov avto, kako imajo od nekdaj veliko denarja ali dela na črno ali pa ker ima prava poznanstva. Kako se na videz vsi delamo, da imamo popolno življenje, ko pa smo sami s sabo se nam svet sesuje, ker komaj preživimo dan. Ker tistih 8 ur v službi, je bil maksimum energije, ki smo jo bili zmožni spraviti iz sebe, doma smo pa čisto povoženi. O čem se ženske pogovarjajo – kaj so vse doma naredile. Pospravile, skuhale za 5 dni v naprej, otroci so vsi popolni, ker one to zrihtajo 123. Ti pa tam si misliš svoje in kimaš, ker si brez energije in utrujena in vse kar čakaš je, da bi bilo dneva konec in greš spat. In tako spet v novi dan. Tudi to je izgorelost in depresija.

Ni »normalno« da si čisto brez energije in ne ni tvoja osebnost, ni tvoje naravno stanje, da si črnogleda in ni potrebno vedno vedeti za vse kar se ti lahko zgodi slabega v življenju. Predvsem pa tudi, če veš kaj vse slabega se dogaja ali pa kako tvoje življenje ni najbolj prijetno, je vedno odvisno kako se ti soočiš s temi zadevami. Kakšen je tvoj mindset v tistem momentu, kako ti to občutiš, kako razumeš in kako reagiraš. Bolj kot sodeluješ v vsem tem, bolj kot se prepričuješ, da pač tako je, bolj kot deluješ kot večina, bolj se poglabljaš in lezeš nazaj v ta svoj začaran krog.

Mogoče večino to toliko ne gane, ker pač so v tistem, da tako pač je. Nič ne morem narediti. V pasivi, ne obremenjujejo se kaj dosti s tem in tudi ne razmišljajo, da bi kaj v zvezi s tem spremeni, preprosto pač so v tistem tako pač je, jaz nimam vpliva. In če si ti ena taka oseba, da te razžira znotraj, da in se boriš z vsemi temi temnimi, depresivnimi misli, potem je to samo sporočilo zate, da nekje globoko v sebi veš in se zavedaš, da je v svetu lahko tudi drugače, mogoče ne povsod, ampak tvoj svet, tvoje življenje je lahko drugačno. A te je okolica in ti sama si sebe prepričala, da ni tako. In bolj kot se oddaljuješ od te svoje vere, večji je propad vmes, bolj kot verjameš v laži večine in zgodbe, ki se dogajajo okoli tebe, ki to njihovo prepričanje potrjujejo, večje je tvoje brezno tesnobe in depresije.

Torej, ja, včasih je težko živeti v tem svetu. Sploh, če si malo drugačen naravnan, imaš malo drugačne ideje. Se ti zdi, da je lahko življenje boljše in drugačno. Se je pa tudi težko boriti z vsem tem, iti proti ostalim s svojimi norimi idejami ali pa občutku, da pa pač vse pa res ne more biti tako kot je. Črnoglednost, negativa, skrb, živčnost, … nam povzročajo bolezni pa če verjamemo v to ali ne. In če nam vse to povzroča bolezni, kaj pa nam lahko storijo bolj prijetne misli, pozitivna naravnanost, upanje, veselje, sreča… itd?

Posebno opozorilo: V kolikor se zdravite od tesnobe in depresije, ste zaradi tega na zdravilih, vas te zgodbe navdihnejo ali pa vam prižgejo luč na koncu tunela, sem vesela, a nikoli kar ne prekinite procesa čez katerega greste, lahko pa vedno uporabite vse metode, ki jih bom kdaj koli opisala ali pa vam bodo všeč oziroma prijetne za izvest (ja seveda jih uporabite), ampak v kombinaciji, ki vam je predpisal zdravnik, terapevt, psihiater ali psiholog.