Moje misli, moje telo, moja moč

Naše telo točno ve kdaj je utrujeno, kdaj je zaspano, kaj potrebuje, kdaj je lačno, kako se pozdravi…

Vendar smo se ga skoraj celo življenje učili ignorirati. Namesto počitka, mu damo kavo ali še kaj drugega, namesto prehrane z več minerali, vitamini, mikro in makrohranili, ga raje hranimo s predelano hrano, namesto da bi za bolečino poiskali vzrok ali pa za bolezen, raje poiščemo zdravilo, ki še bolj poruši naš notranji kompas in pa tudi naš imunski sistem.

Z navadami, ki smo si jih ustvarili, smo res podobni večini ljudi okoli nas in nekako delujemo podobno. Ampak to ni naše bistvo, biti enak ali podoben in se primerjat z drugimi, poskusiti dosežti cilje, ki se nam pri drugih zdijo zavidljivi ali imeti njihovo življenje, ker se nam zdi boljše kot naše… Ni namen življenja… In ravno primerjanje in želja po tistem, kar ima nekdo drug in mi ne, je največkrat naša bolečina ali pa naša ovira.

Vsak od nas ima svoje želje, svoje cilje, svojo pot… To nas dela posebne in različne. Uspešne… Da pa se dokopljemo do teh informacij pa je potrebno začeti poslušati sebe in slediti svojemu notranjemu kompasu.

Zadnji 2 leti je bilo moje življenje zelo turbulentno. Tako globoko v krivdi, samopomiljevanju, depresiji in v obupu, še nisem bila kot v tem času. Vse izbire, ki sem jih kdajkoli v življenju naredila sem postavila pod vprašaj. Vse, kar sem »narobe« naredila v življenju, vse kar sem doživela, vse kar je moja družina doživela in moji predniki pred njimi… Kako so se začeli moji prvi dnevi po rojstvu, kolikokrat sem bila zavrnjena, iskanje razlogov zakaj sem slaba in zakaj mi ne pripadajo določene stvari, kot recimo drugim… Vse to je bruhalo ven iz mene. Vsa nesigurnost, nevera vase, vsa žalost… Vse… Kot vulkan.

In tako sem se borila sama s sabo in svojimi demoni. A vse, kar sem si priborila je še več krivde in razlogov zakaj pa mi nekaj ni namenjeno. In kako slaba oseba v bistvu sem. Ker nekje v svojem otroštvu sem pobrala, da samo pridni ljudje uspejo. In potem kasneje v življenju sem pobrala, da smo trdo delo in samo redki lahko uspejo. In seveda moraš v procesu življenja veliko pretrpeti in se marsičemu odpovedati…

Šele sedaj spoznavam, da v resnici ni tako. Seveda so v življenju vzponi in padci, so dobre in slabe stvari, je polno nasprotij, so izzivi… Ampak od nas je odvisno kako se bomo spopadli z njimi.

Najbolj pomembno spoznanje pa je, da vse kar ponavadi iščemo v zunanjih dejavnikih ali v drugih ljudeh, že imamo znotraj sebe, samo aktivirati je potrebno.

Naše osnovno stanje, predno nas je življenje in naše primerjanje z drugimi povozilo, predno so nam nalepili razne nalepke (suha, debela, štorasta, živahna, pametna, lepa…) je da smo ljubljeni, uspešni, vredni, srečni, čudoviti, lepi, pogumni, srčni, bogastvo, božanski, itd… brez da karkoli dokazujemu komurkoli. Žal pa se je mogla večina že v otroštvu dokazovat in tako smo se oddaljili od svoje biti…