Ko se končno po vseh teh letih zbudiš

Leta in leta sem v sebi nabirala krivdo, jezo, željo po tem, da izginem in boj po tem, da imam pravico da obstajam. Moj program v meni je bil vsa ta leta – napaka si, ne bi smela obstajati, zakaj si sploh tu…

Nimaš smisla v življenju, ne veš kdo si in kaj je tvoj namen. Večina stvari, katerih se lotiš ostanejo nedokončane. Ker v čem je pa sploh smisel. Si pa te ni.

Danes pa se…

Končno zbudiš z občutkom, da imaš smisel. Si pomemben člen tega sveta, pomembno je, da obstajaš, da si tu. Da si. Vsak od nas je pomemben, vreden in vsak od nas ima namen v življenju. Vsak od nas je to z razlogom. In dovolj je že, da se zavedamo, da samo smo. Smo. Živimo.

Mislila sem, da je smisel življenja in naša vrednost odvisna od moje izobrazbe, od mojega poklica, od tega koliko imam na svojem bančnem računu, kako uspešna sem, v kakšni hiši živih in v kakšen avtu se vozim. Ampak ni…

Naš smisel življenja in naša vrednost je odvisna od vsakega posameznika. Kaj so njegove želje, kako si on predstavlja svoje življenje, svoj uspeh, itd… Najbolj od vsega pa se je potrebno zavedati, da smo mi sami glavna zvezda našega življenja. Zato res ni dobro, da se primerjamo z drugimi in si mislimo, da če bi pa sami doživeli tak uspeh kot nekdo po katerem se zgledujemo, da bi bili pa srečni. Ali pa da nam takšen uspeh ne bo nikoli dosegljiv in da bomo za vedno nesrečni… Ne vsak posameznik ima čisto svoje želje, svoje ideje kako naj bi izgledalo njegovo življenje.

Je pa res, da skozi leta, dobimo informacije, da je do velikega uspeha sposobno priti le malo ljudi. Kot, da imajo neko oznako – si poseben. Velik uspeh je, da si rojena… Da si tu na tem svetu, ki marsikdaj ni prijeten, ki je vedno poln nasprotij, uspeh je prišel na ta svet s tabo… Vrednost je prišla s tabo. Ljubezen je prišla s tabo in tudi svoboda. A najraje se vrtimo v vrtincu negativnih čustev in si mislimo – ker sem rojena v takšni družini, meni to ne pripada, ker očitno nisem vredna, ker nisem dovolj… Dovolj vztrajna? Dovolj močna? Dovolj pogumna? Ker nimam dovolj samozavesti, samodiscipline?

Vem, kako te lahko prepričanja družine ali pa okolice omejijo, če jih vzameš za svojo resnico. Zato poglej vase in se zamisli, ali je to res nekaj v kar ti verjameš? Ali je to nekaj, zaradi česar ne storiš koraka dalje?

Poišči dokaze… Poišči ljudi v svetu… Ker doba interneta ti lahko da. Poišči informacije o uspešnih ljudeh o njihovem življenju, o njihovem zgodnjem življenju… In si poglej iz česa vse so se pobrali… Pa meniš, da se ti ne moreš?

Oh, saj pri meni je tudi trajalo 36 let… Louise Hay je tudi potrebovala 40 let, da je prišla do spoznanj, katere lahko beremo in poslušamo še danes in nam lahko pomagajo v življenju. J.K. Rowling npr., njeno življenje ni bilo lahko in skoraj ga je zaključila prezgodaj… Ne bi poznali Harryja Potterja…

Nihče se ne rodi z zavedanjem kaj bi počel celo življenje. Res je, da nekateri kaj hitro odkrijejo svoje sposobnosti in zanimanje za določeno dejavnost in da to zanimanje pripeljejo do svoje odrasle dobe in nato tudi uspejo v tem. Ni pa nujno, da že v zgodnjih letih vemo kaj bomo delali, kaj nas zanima, kaj je tista »naša stvar« in s tem ni nič narobe. Zato pa nam je na voljo toliko informacij in nič ni narobe, če poizkušamo različne stvari. Lahko se spomnimo tudi česa čisto novega. V glavnem kam nas vodi pot življenja ni vedno začrtana v naprej in včasih je dobro tudi to, da čisto zgrešimo pot. Da usekamo totalno mimo. Ker tudi to je del življenja in nas lahko ogromno nauči.

Sama pri sebi sem opazila, da velikokrat hodim po poti drugih, da se večkrat odpravim na drugačno pot kot sem si jo zadala, ker so me besede nekoga drugega spodbudile, da začnem razmišljati malo drugače. In včasih sem bila jezna, če se mi je zgodilo, da nekaj kar se mislila da deluje, da je nehalo delovati pri meni. Ali pa mi je nekdo drug rekel, da za njega ne deluje in sem zato začela raziskovati druge stvari. Ampak sedaj, so mi te različne možnosti všeč.

To je nekako kot diete – ne delujejo oz. delujejo do neke mere. Če bi se je držali ene in iste celo življenje bi verjetno delovala, ampak vprašanje je, če je dobra za naše življenje oz. če sploh paše našemu telesu in če je za nas. Tudi pri vadbi je enako, eni radi tečejo, drugi kolesarijo, tretji bi pa plavali. Eni obožujejo fitnes, drugi si ne predstavljajo, da bi kdaj prestopili prag. Različni smo in to je okej. In nič ni narobe, če poskusiš iti v fitnes in si rečeš, da to ni zame. Je pa težko včasih vedeti kaj nam je všeč in kaj ne, če niti ne poskusimo.

Ko sedaj pogledam nazaj, lahko v miru rečem, da mi za nobeno odločitev v življenju ni žal. In, da zdaj veliko bolje vem kaj si želim in kaj ne. Kaj mi je všeč in kaj ne. Predvsem pa mi je vseeno kakšno imajo mnenje o tem drugi. Saj oni ne živijo mojega življenja, živim ga jaz. In vem, kaj meni zjutraj nariše nasmeh na obraz, oni pa vedo zase, če pa še ne pa upam, da kdaj to doživijo.

Žal pa se prevečkrat ujamemo v past tujega mnenja in ga vzamemo za svojega. Prevzemi odgovornost za svoje življenje. Živiš ga ti.