Zakaj so spremembe tako težke?

Spremembe… Niso enostavne in ne zgodijo se čez noč. Sprememba pomeni, da moraš stopit iz cone svojega udobja, kar jaz recimo nikoli prej nisem razumela kaj to pomeni. Seveda sem delala drastične preskoke in premike in spremembe so bile uspešne, samo moj mindset je ostal zadaj. Kolikokrat je moj ego povozil, ne zmlel osebo na moji poti, ker mi je želela dobro, želela mi je nekaj dopovedati, ampak se jaz nisem dala. Nisem se bila še sposobna premaknit. In ker so me celo življenje rinili nekam kamor jaz nisem želela in ker se nisem znala upreti takrat sem se uprla tisti osebi zdaj.. Oziroma malo nazaj.

Dejstvo je, da ne maram ko mi govorijo kaj moram narediti. Kako naj delam neke stvari. Res mi gre na živce, ker že celo življenje poslušam kaj vse delam narobe. Mogoče si vzamem več časa za nekaj, mogoče nisem pripravljena še za ta korak, mogoče nisem sigurna da bom lahko skočila in se ujela, ker če ne verjameš, da je možnost, da se ti ne bo nič zgodilo, potem bo vse OK. Če pa ne verjameš tega pa raje ostani kjer si. Ker padec boli. Lahko narediš vse prav pa bo padec vseeno boleč. Ker mogoče ti pa ta smer ni namenjena.

Lahko si na vse pripravljen, lahko pa se prepustiš, odvisno je od tebe. Lahko iščeš rešitve pri drugih, lahko ostaneš kjer si, lahko pa zaupaš sebi.

Lahko mi rečete, da sem trmasta, ker sem. To je ena mojim najboljših kvalitet, lahko je pa tudi ena najslabših. Odvisno kako jo usmerim. Jaz jo včasih kam kjer ne bi bilo treba, včasih pa tam kjer je potrebna. A trma me nikoli ni gnala naprej. Trma je tista, ki me je največkrat držala nazaj. Ker je bilo tukaj kjer sem bila udobno. Varno pa čeprav marsikdaj nevzdržno.

Lahko mi rečete, da na momente delujem zmedeno in da včasih niti ne vem kaj govorim in bluzim v tri krasne. Kar je tudi možno. Tega ne priznavam. Dejstvo je, da sem spoznala od kar spremljam zakon privlačnosti, Abrahame Hicks, Ano Bučević, da stvari nikoli niso bele ali črne. Da je veliko območji vmes, ki so različno obarvane in da je težko ugotoviti enotno pravilo za vse kar doživljamo v svojem življenju. Nekaj pa je enotno in res.

Glede na vse kar sem doživela v svojem življenju, sem se vedno spraševala zakaj jaz. Največkrat sem dobila odgovor dobrega konja osedlajo… Večino časa sem se počutila bolj kot osel. Pa manj vredno. Pa nesamozavestno, slabo, brez volje, v konstantnem prepričanju, da meni se pa dogajajo same slabe stvari. In seveda je lahko kazati naokoli ta mi je to naredil, ta mi je to naredil, oni je tak, življenje ni pravično…

Dokler ti nekdo ne reče, zakaj se pa ne vprašaš – zakaj imam vse te ljudi okoli sebe? Tudi sama znam biti zelo nesramna, tako sem se naučila, na čase manipulativna, želela bi si, da bi se ljudje okoli mene prilagodili meni, ker potem bi bilo meni lažje. Želela bi si, da bi tudi vsi imeli tako zmožnost razumevanja ljudi okoli sebe kot imam jaz, ker se praktično lahko postavim v kožo vsake osebe, edino kar me dela zadnje čase živčno je, ko neka oseba nikakor ne želi spustiti dejstva da je žrtev.

Mogoče zato, ker sem bila sama tako zelo rada v vlogi žrtve, da seveda sem imela okoli sebe ljudi, ki so mi to z veseljem potrdili. Kar si zaželiš to dobiš. A tega nisem marala, želela sem si spremembe. In kaj bi me lahko rešilo. Ne vem mogoče drug človek, mogoče en kup denarja, mogoče da bi se končno ljudje začeli drugače obnašat do mene… Neeee… Jaz sem tista, ki moram pri sebi nekaj razrešit. Ampak nočem, zakaj sem spet jaz problem…

Ko si že tako v situaciji, ko ti konstantno nekdo govori ali pa kar vsi po vrsti kaj vse delaš narobe in ko spoznaš, da si spet ti tista, ki mora nekaj storiti, spremeniti, da bo prišlo do spremembe, je to lahko zelo boleče. In seveda, pri meni je trma tista, ki udari ven in se bori na vse možne načine. Včasih mi pravijo zakaj pustim otroku, da da ven iz sebe svojo jezo, v bistvu ju učim kako na različne načine sprostiti ventile, ker mene nikoli ni nihče, Ker je bilo potrebno vse vedno potlačit vase. Ker se tako nisem smela obnašat. Ker kaj pa tebe kot otroka lahko jezi..

Zakaj poudarjam, da so njihovi problemi, težave enake, kot za odraslega npr. kako bo plačal račune ali pa popravil avto ali ko se nekaj nepričakovanega zgodi. In ja, seveda, da če že v otroštvu ne znaš operirat s svojimi občutki, kako jih boš upravljal v odrasli dobi? Ne boš, a ne… Iskala boš nekaj v kar boš zatlačila svoja čustva in od tukaj pridejo razne odvisnosti. In šele ko se soočiš s svojimi čustvi in jih znaš obvladat, kar se ne zgodi čez noč, šele takrat lahko tudi obvladaš svoje demone, kot je odvisnost, odnosi, delaš spremembe pri sebi. Do takrat pa te vse drugo obvlada in si samo potnik na lastnem vlakcu smrti.

V končni fazi moraš vzet življenje v svoje roke in se naučiti soočati se s situacijami kot odrasla oseba. To ne pomeni, da ko spremeniš vse v svojem življenju, da je pa tvoje življenje pravljica do konca življenja, ne. Tudi, če na vrtu posadiš popolne sadike, skrbiš najboljše za njih, se lahko zgodi da ravno ko najlepše poganjajo, pride obdobje hladnega zraka in pomrznejo, jih dobi toča ali pa poje kaka žival. Samo ne rabiš vzeti vse to tako resno ali pa da je to tvoja napaka, ker nisi tega predvidevala, ja, marsikaj se da preprečit, a ne vedno vsega. Od tebe pa je kako boš reagirala na to. Lahko pač na tisti del posadiš nekaj novega, nekaj drugega, malo bolj trpežnega, zaščitiš proti živalim… Se nekaj naučiš iz tega… In naslednjič bo vse bp.

Menim, da je najtežje, vsaj meni sprejeti dejstvo, da nikoli ne moreš v življenju vsega predvidet, da pridejo situacijo, ki se jih nikakor ne da logično razumet, ko moraš velikokrat sprejet dejstvo, da tako pač je. In da je najtežje spustiti take momente. In da se ne da vsega razložiti vedno z besedami. In da mogoče včasih pa niti ni odgovora. Na zunanje situacije ne moreš vplivati… Na edino kar lahko vplivaš je tvoja notranjost, ki pa je seveda odgovor na vse kar se ti dogaja v zunanjem svetu.