Mirchi

Razumem, ješ, ko si razburjena. Ješ, ko imaš čas. Ješ, ko te nihče ne gleda. Ješ, ko si žalostna, ješ, ko ti nekaj manjka. Ješ. Ker želiš zapolniti praznino v sebi.

A hrana ti ne bo nikoli zapolnila praznine, ki jo imaš v sebi. Tudi druga oseba ti ne more zapolniti praznino. Lahko bi to jo starši, a vsi tega tudi ne znajo. Vedi pa eno stvar, če ne bi bila ljubljena in če ne bi imela namena, nikoli ne bi pristala tu. Ampak si tu. Živa.

Vedno si iskala cilj, a cilj, konča pot ni tisto po kar si prišla. Prišla si zaradi poti. Poti, ki so jo že prehodila, ampak predvsem pa zaradi poti, katera te še čaka. Vendar pozor, ne prehitevaj. Bodi tu in zdaj.

Nekaj časa je trajalo, da sem prejela sporočilo, ki mi je bilo predano. Da sem ga sploh dojela in razumela. Seveda sem iskala rešitev, iskala sem odgovore in včasih se pojavijo pa jih niti ne zaznamo. Vse nam je vedno na voljo, samo od nas je odvisno ali smo jih pripravljeni videti, doživeti, sprejeti.

Od takrat naprej sem začela bolj nežno govoriti sama s sabo. OD takrat dalje sem začela biti bolj nežna sama s sabo, bolj prijazna, potrpežljiva. Ker mi je to vedno manjkalo. Začela sem se sprejemati takšno kot sem. Biti ponosna na to kar sem, na vse kar sem doživela in začela uživati v tem kar mi je dano. In včasih rabiš eno osebo, da ti pride skozi. Pri meni je bila to Mirchi. Več o njej in njenem delu si lahko preberete tu —> https://www.4me.si/

Bolj kot sem postala pozorna nase in na svoje občutke. Bolj se zaljubljam sama vase. Ker kaj drugega je bolj pomembnega kot to, da imaš sama sebe rada. Nič. Ti. Sebe. To edino kar je pomembno.

In vem, da vse kar sem do sedaj spoznala, je bilo nekaj kar mi je pomagalo, a še vedno mi je težko slediti urnikom. Delati načrte. Si postaviti 3 cilje in jih uresničiti. Ker jaz delujem malo drugače. Če imam cilje želim kar se da hitro priti na cilj, preveč se vpletem v sam postopek in največkrat se ne izide kot sem si zamislila. Zato mi je lažje, da si cilj zamislim in se prepustim. Pa čeprav vem, da lahko v 21ih dneh spremeniš svoje navade. Pa da rabiš 90 dni da utrdiš. Vem, da vse kar ti ni všeč, lahko spremenimo. Svoje celo življenje lahko obrnemo okoli. Ko spustimo omejitve. In zame je postavljanje nekega cilja omejitev, ker včasih lahko dobimo veliko, veliko več, niti predstavljati si ne moremo, a nismo pripravljeni na vse to, ker ne verjamemo, da se to lahko zgodi, da je to lahko možno za nas in da si to sploh zaslužimo.

In tako gredo včasih mimo nas dogodki, ljudje, stvari… Ker preprosto ne opazimo čarovnije okoli nas ali, ki nam je postavljena pred nas. Ker ne znamo več gledati z iskrico v očeh, ker znamo več gledati s srcem in ne znamo več prisluhniti lastni duši, ki hrepeni, kliče. In mi jo preslišimo zaradi vseh tistih dvomov, ki nam letijo po glavi. Ker preveč premišljujemo kaj pa če… Ker smo nehali sanjati, ker smo preveč osredotočeni na kaj je, kaj se dogaja in ker smo preveč negativno usmerjeni. Ker smo preveč domači v kruti realnosti.

Nič bat, ti ki bereš to. Vem kaj ti gre po glavi. Kje ta ženska živi. Koliko je krutosti na svetu, koliko je revnih, koliko bolnih, koliko poškodovanih, koliko nesreč. Nehaj gledati dnevnik, nehaj spremljati takšne novice, nehaj se pogovarjati o tem. Ker čemur daješ pomen, to raste.

Ni tako, ker je potrebno VEDNO nekaj žrtvovati, da pride potem nekaj dobrega ven. Ali pa je obratno, da če doživimo nekaj lepega, mora biti pa vedno tudi nekaj slabega. Ni bistvo kontrasta v tem. Ampak mi tako razmišljamo, večina tako razmišlja. Potrebno je izkoristiti nekoga, se boriti za svoj prav, nekoga potlačiti dol, da nekdo zraste gor. Ker se ne verjame, da je vedno vsem vse na voljo. In dokler bo vera v to, da so neke stvari omejene, bo stanje takšno kot je.

Največkrat se pa itak borimo za tisto kar niti ni pomembno. Recimo sama, sem želela spremeniti svet ali pa vsaj okolico, ko sem itak padla na celi črti, sem spoznala, da ni pomembno kako se oni obnašajo do mene, ampak kako jaz reagiram na njih. Niti ni bistvo, v tem, koliko se moram jaz spremeniti, ampak da moram preprosto drugače dojemati svojo okolico in seveda se včasih odmaknit od koga. Samo, ko so meje postavljene se preprosto zgodi, da s takšnimi ljudmi nimaš opravka.

Vsak ima moč znotraj sebe. Vsak ima možnost. In vse mu je dosegljivo. Ampak razmisli, ne z možgani, ne z glavo, ampak s srcem, dušo. Kam te kliče, kaj ti govori, kaj te veseli, kaj ti želi. Pozabi na tisto kar je, začni sanjati o vsem kar je možno.